V nadaljevanju preberite:

Monografija je, poleg uvoda ter seznama literature in kazala, v grobem razdeljena na tri jedrne sklope. A naj ne začnem na začetku: drugi in obenem najdaljši sklop se z osnovno zastavitvijo preučevanja podob tujih (Dunaja ter različnih italijanskih in francoskih) mest v slovenski književnosti izriše kot morda paradigmatski primer imagologije. Odkrijemo lahko dvojni odnos do Pariza, ki je razumljen skozi paradokse (središče umetnosti in znanja, a tudi nemoralno mesto), občudovanje umetnin po tujih muzejih, zasledovanje Romea in Julije v Veroni, vključevanje v zgodnji baedekerski turizem v Benetkah in podobno.