Vsak sestavlja svoj mozaik resničnosti

Ko je zadnjič na kresno noč s ­prvencem Kameno seme (2015) čakala na odločitev žirije, je bila na Rožniku povodenj. A voda, v vseh oblikah, je od nekdaj njena­ zaščitnica, muza, simbol, ki jo navdihuje, ko mehko zliva zgodbe na papir ali besede italijanskih in francoskih književnikov preliva­ v slovenščino kot prevajalka. »Voda je in bo odplavila vse težave,« pravi naslovna junakinja njenega romana Ivana pred morjem, katere življenjsko zgodbo med pospravljanjem hiše ob morju razkriva njena vnukinja, brezimna pripovedovalka.
 

Je bila najprej fotografija, slika, vonj morja, prahu, ki je, kot ­zapišete, le otipljiv čas?

Najprej so bile zanimive anekdote družine po mamini strani, zametki predzgodbe, ki sem jo začela pisati pred desetimi leti, potem sem obtičala. Vmes je izšla zbirka kratkih zgodb Hudičev jezik, pa moj prvi roman Kameno seme … medtem sem ves čas zbirala gradivo za Ivanino zgodbo. Ni se mi mudilo. Potem sem med praznjenjem stanovanja starih staršev našla škatlo z dedovimi pismi, ki jih je pisal iz konfinacije v Srbiji. Ko sem jih prebrala, se mi je zgodba naenkrat zavrtela pred očmi. Našla sem glavno osebo, si izmislila zaplet in obrnila fokus napisanih delov.



 

Je ta roman nastajal drugače kot prvi, vendarle ste že imeli izkušnjo z dolgo formo in disciplino v strukturi?

Pri prvem romanu se mi je zdelo, da si lahko privoščim več prostora kakor pri kratki prozi, a sem morala nazadnje več odlomkov oklestiti, ker so bili dolgovezni. Tokrat sem se lotila dela z disciplino kratke zgodbe. Morda je bližje noveli. Iz spisanih fragmentov sem sestavljala kolaž. Šla sem strumno naprej s precej trezno ­začrtano strukturo, pozneje sem tu in tam dodala digresijo, odlomek o spominu, prostoru, času. Nazad­nje me je rok natečaja Mladinske knjige Modra ptica spodbudil, da sem končala roman v nekaj več kot dveh mesecih.


 

Roman sestavljajo korespondenca med Ivano in Adrijanom, utrinki sodobnosti, novice iz časopisnih člankov, zgodbe preteklega časa in pozabljenih krajev. Kako ste si pomagali pri faktičnih podatkih obdobja, 'ko se je Evropa vrtinčila v smodniku in pobliskovanju' v slovenskih in srbskih vaseh?

Imela sem dedova pisma, ne pa odgovorov nanje. Zbirala sem pričevanja, korespondence iz obdobja pred in med drugo svetovno vojno, in v dikciji starinskega jezika rekonstruirala korespondenco. Vedno se zelo poglobim v stvari, o katerih pišem. Veliko sem na primer prebrala o bitkah na Gorenjskem, čeprav sem jih nato v romanu le ošinila. A včasih se nam, pisateljem, tudi kaj izmuzne. Španska prevajalka Florencia ­Ferre me je opozorila, da bi Ivanina mama težko umrla za špansko gripo leta 1917, saj je v naših krajih ta razsajala šele leta 1918. Popravila me je tudi v detajlu, da so bili kodri v obliki šamrole, kakršnega v romanu nosi Ivana leta 1926, v modi šele petnajst let pozneje. Prevajalci so najboljši bralci in strogi lektorji (smeh).
 

Vaš roman ponuja zanimiv razmislek o času, njegovi relativnosti danes in včeraj. Kako dojemate pripovedovani čas?

V romanu se prepletata zgodbi iz sedanjosti in preteklosti. Ta dva vidika sem skušala preplesti z nevidnimi, mehkimi šivi. Odlomki iz sedanjosti se v zadnjih stavkih tematsko navezujejo na odlomke iz preteklosti. Zgodbo o preteklosti sem pisala v sedanjiku, zgodbo pripovedovalkine sedanjosti pa v pretekliku. Tako sem hotela še bolj povezati ti dve obdobji in poudariti, da se nam nekatere stvari zdijo zelo oddaljene, pa mogoče niti niso. Predstavljamo si, kako so bili nekoč omejeni, ne samo v prepričanjih, ampak tudi prostorsko, kako so malo potovali, a v romanu vidimo, da so se pravzaprav nenehno selili. Ivana se seli iz Gorenjske v Škale, pa v Železno vodo in Portorož. Adrijan iz Trsta v Tolmin, Šentlenart, srbski Kaonik … Ljudje so veliko migrirali, a fenomen migracij je bil v preteklosti drugačen.
 

Ivanini zgodbi ste sledili sinestetično in sestavljali njeno življenje iz drobcev ostalin. To je nekakšna arheologija življenja prednikov ali palimpsesti, kot ste enkrat opisali proces odkrivanja novih plasti zgodbe, ki vodijo do globljega spoznanja o sebi.

Narejeni smo iz spominov, ki gradijo našo percepcijo sveta in so pomembna komponenta naše identitete. A ne gre le za spomine, temveč tudi za materialne stvari. To ni le roman o času in minevanju, ampak tudi roman o prostoru. Dom ima v zgodbi velik pomen, kot tudi predmeti, ki so v njem in pripovedujejo svoje zgodbe. Doma imam muzejček predmetov, ki so bili last mojih prednikov, ampak najbrž meni govorijo drugače, kot so njim.
 

Kako pomembna je resnica v družinskih zgodbah? Zdi se, da je nikoli ne moremo v celoti spoznati.

Gotovo ima vsak svoj zorni kot. Vsak sestavlja lasten mozaik resničnosti. Dosegljive so nam samo posamezne resnice, univerzalna resnica je neulovljiva. To je ena od treh tem, s katerimi se ukvarjam v zgodbah – jezik, identiteta, resnica. Tako kot pravijo, da vedno pišeš en in isti stavek, eno zgodbo na različne načine. Sicer pa ima vsaka družina svoje zamolčanosti in resnice.


 

Ko jih takole odkrivamo, nas je sram in strah. Sploh smemo brati pisma pokojne babice? Zapišete: 'Namesto da bi imeli slabo vest mrtvi, jo imamo živi.'

To je še ena faseta resničnosti. Seveda ni jasno, ali so pisma ostala za pokojnimi zato, da jih bo nekdo odkril, ali je nekomu samo zmanjkalo časa, da bi jih uničil. Pri tem se vprašamo, do katere resnice so upravičeni zanamci.
 

So vaši junaki zaživeli po svoje in prevzeli zgodbo?

Včasih je res tako, da ti samo zapisuješ, junaki pa sami povejo, kakšni hočejo biti. Pri prvem romanu se mi je zgodilo, da sem sprva pisala samo o ženskih likih, potem so se kar pojavili še moški. Najprej sem jim dodelila stransko vlogo, a so sami zahtevali svoj glas. Bil je vojni veteran, grobijan, o katerem me je bilo kar strah pisati. Potem sem ga naredila malo bolj človeškega, pa me je spustil zraven. Tudi tokrat je bilo podobno. Zanimivo je opazovati, kako vidim določen lik jaz in kako ga nato berejo bralci. Adrijana, Ivaninega moža, sem videla kot milega človeka, nekateri bralci pa so ga dojeli kot pasivneža, celo cagavca. Ivano sem opisala tako, kot bi ravnala jaz, če bi bila na njenem mestu: Ivana – to sem jaz. Všeč mi je bilo, ko je Mirjam Drev na literarnem večeru pripomnila, da ji je Ivana všeč, ker ni ne žrtev ne junakinja. Je nekje vmes.
 

Nekje vmes je tudi brezimna pripovedovalka, ki ima, kot je opazila Gabrijela Babnik, prepišno identiteto, je tujka in domačinka hkrati, zmožna več perspektiv. Je tudi prevajalka, tako kot vi. Še en avtobiografski element?

Verjetno je recenzija Gabriele Babnik res najbolje ujela vse dimenzije romana. A nikakor ne gre za avtobiografijo. V romanu so resnični drobci, vse drugo je plod domišljije. Saj veste, pisatelji smo lažnivci, sicer ni zabavno. Nikoli ne pišem, kako je bilo, ampak kako bi lahko bilo. Roman je samostojna enota in nosi svojo resnico.
 

Tudi postaven partizan Vitalij, s katerim se Ivana zaplete med vojno, ni Vitomil Zupan, kot se ugiba?

Nekateri pravijo Vitomil, drugi Dušan Pirjevec. Nikogar nisem imela v mislih, res pa sem se navdihovala pri takem tipu moškega, ki jih pri nas ni bilo veliko. Šlo je za prototip povojnega intelektualca s partizansko izkušnjo, karizmo, ki je tudi malce oblastniški, objesten, narcisoiden.
 

Lika, ki sta obrobna, a vsak nosi svojo funkcijo, sta Ivanina sestra Ljuba in pripovedovalkin mož Pierre, cinični, intelektualno duhoviti Francoz. Koliko se med pisanjem poglabljate v stranske like?

Pierre gleda na stvari z distance, zato si lahko dovoli več humorja. Ključen je recimo prepir med pripovedovalko in Pierrom, ko ji ta očita, da na morje gleda pocukrano in nostalgično. On pravi, da je morje zgolj sredstvo, ki je služilo Odiseju, da se je pripeljal domov. Lahko bi ga tudi ugonobilo. Zgodbe ne pripovedujem samo z opisovanjem, ampak tudi skozi dialoge ali dejanja, in tako neko osebo ali dogajanje osvetlim z različnih zornih kotov.
 

Precej scenaristično. Ste pisali roman z mislijo na ekranizacijo?

Sploh ne. Zdelo bi se mi sicer super, ampak o tem nisem ­razmišljala.

Spisali ste tako rekoč detektivko,­ na sledi življenju prednikov, resnici … Je bil suspenz načrtovan ali se je ustvaril postopoma?

Če bi začela zgolj opisovati, kako je bilo včasih, bi zgodbi nekaj manjkalo. Zato sem si rekla, vtaknimo bralcem bolho v kožuh, to jih bo gnalo naprej, da izvejo, kaj je s fotografijo v drugo noseče Ivane, ki jo najde njena vnukinja. Fotografija je pravzaprav tu žanrski­ element.
 

Kot rečeno, tipični filmski Mac­Guffin, stvar, ponavadi kovček, ki je ključen za zaplet v zgodbi, a nikoli ne izvemo, kaj je v njem.

No, v romanu je skrivnost fotografije razkrita.
 

Pa slika morja slikarja Alberta? Obstaja?

Obstaja. A tudi če je ne bi bilo, bi roman enako funkcioniral. Prišla je prav, ker gre za simbol morja, ki tako vabi Ivano. V romanu so prisotne tri vode: Škalsko jezero, ki je povezano z negativcem Kumrom, reka, ki dere skozi Železno vodo, kamor se Ivana s hčerjo zateče in ki predstavlja ljubimca Vitalija, ter na koncu morje. Morje je bilo v nekaterih mojih prejšnjih zgodbah povezano z mitološkimi motivi, v Kamenem semenu je predstavljalo kontrast idiličnemu okolju. Tu pa predstavlja gonilo, tisto nedoseg­ljivo, neulovljivo, Ivanino željo z velikim Ž. Ko se Ivana končno preseli na morje, ga še vedno ne doseže. Še vedno stoji pred njim.