Suzana Tratnik - Biti nor ni bolezen, je lahko tudi stališče

Suzana Tratnik je pisateljica, ­prevajalka, publicistka in lezbična aktivistka. Med letošnjimi nominiranci in nominirankami za Delovo literarno nagrado kresnik se je znašla z romanom Norhavs na vrhu hriba, ki je izšel pri Cankarjevi založbi. V njem spremljamo zgodbo študentke Ariane Firsen,­ ki živi z zlobno teto Kristo v zahojenih Privežicah.

Ljudje zlahka koga razglasimo za norega. Včasih je dovolj, da je nekdo nekoliko drugačen.

Se strinjam. Meni se je zdelo, da ima norost tudi lokacijski moment.­ Odvisno od tega, s katerega konca Slovenije si, se ve, kam se te takšnega pošlje. Pri nas se je reklo, ti si za v Ormož ...
 

Pri nas pa, ti si za v Vrapče, nam najbližjo tako ustanovo, ki so sicer na Hrvaškem.

To imamo od malega v sebi, kam se pošlje norce. Kasneje, ko se nekoliko bolj senzibiliziraš za te stvari, če sploh se, vidiš, da ta meja sploh ni jasna in da je včasih res tako, da bi moralo biti obratno. Da so mnogi norci na prostosti in bi potrebovali pomoč. Mnoge pa so v zgodovini zaprli v take ustanove neupravičeno, kot obliko nadzorovanja in kaznovanja, kot pravi Foucault. Dostikrat so v take ustanove dali ljudi tudi zaradi revščine, da so se jih znebili, pa starejše tudi … kaj takega se še zdaj dogaja … pa fizično prizadete, nezakonske otroke. V to kategorijo norosti je spadala tudi ­homoseksualnost.
 

»Te junakinje nisem mogla ustvariti drugačne, kot je, konfliktne. Je tudi žrtev, ki pa tega noče sprejeti. Vztrajno se bori, tudi na neprimerne načine.«

No, slednje ponekod velja še zdaj …

… in jih zdravijo z istimi ­metodami.
 

Verjetno je biti drugačen v mestu precej lažje kot na podeželju, kjer se vsi poznajo.

To verjetno drži. Vendar sčasoma­ ugotoviš, da je Ljubljana le nekoliko večja vas, se pa tu vendarle pozornost nekoliko razprši. Čeprav zdaj, ko več kot trideset let živim Ljubljani, tu poznam veliko ljudi in je skoraj isto, kot ko sem se svojčas sprehodila skozi center Murske Sobote, tukaj pa skozi Prule in center, poznam mnoge, ki jih srečam, in oni mene.



 

Navsezadnje je to v redu.

Da, to pomeni, da sem se nekam umestila, kjer se počutim varno in domače in srečujem ljudi, ki sem jih vesela. Je pa bilo zame lažje priti v Ljubljano, ker so tu bile stvari, ki so me zanimale. Ko so se starši ločili, sem v Murski Soboti bila otok ločencev in so me drugače gledali, čeprav s tem nisem imela nič.
 

Kako je v času vašega odraščanja okolica gledala na drugačnost?

Norost je takrat veljala za nekaj strašnega. Prva ženska, o kateri sem slišala, da ima duševne mot­nje, je bila gospa iz sosednje ulice. O njej se je veliko govorilo in sem se bala, da jo bom srečala. Takrat je veljalo, da je norost neozdravljiva, in komur se to zgodi, je z njim konec. O drugih drugačnostih se je šušljalo. O nekom se je govorilo, da ima epilepsijo, o drugem, da je homoseksualec, pa ne vem, ali je bil, pa tudi nisem vedela, kaj to pomeni.

Takrat je bila pri nas drugačnost dobro zakrita, razen Romov … oni so še prosjačili in se hodili igrat od hiše do hiše ... To je bil zame šok, ker sem bila naučena, da se jih moram bati, da me bodo zbasali v bisago in odnesli.
 

Roman Norhavs na vrhu hriba se dogaja v kraju Privežice, ki ­pooseblja našo mini državo.

Ideja za to zgodbo je nastala v mojih sanjah, ki sem si jih zapisala. Sanje si namreč že vrsto let zapisujem. Zahtevajo posebno veščost, težko jih je zapisovati, saj so nekatere zelo jasne, pri drugih pa imaš težave, kako to opisati.

Zapisala sem si idejo in narisala skico Privežic. Takoj sem vedela, da zgodbe nočem postaviti v neki znan kraj, ker bi me to preveč obremenjevalo. Kraj Privežice nekoliko asociira na mrliške vežice oziroma na nekaj, kar te priveže. Zdi se, da so vsi, ki živijo v tem kraju, zakleti, kot v grozljivki. Ne morejo ven, pa mislijo, da jim je v bistvu fajn.
 

Kot je običajno, se pri tej tematiki postavlja vprašanje, kdo je zdaj tu nor. Zdi se, da je več norcev zunaj institucije kot v njej.

Mislim, da je več bizarnih in pokvarjenih značajev zunaj. Pa tudi večjo moč imajo. Moja ideja je bila, to se nekje v romanu tudi ­pojavi, da je norhavs zaprti­ ­oddelek, Privežice pa odprti oddelek. Prebivalci se občasno zamenjajo.
 

Glavna junakinja Ariana je v ­bistvu antijunakinja, je ujeta v tem majhnem kraju, ujeta v večinoma zlobne, nezdrave odnose.

To je res. Te junakinje nisem mogla ustvariti drugačne, kot je, konfliktne. Je tudi žrtev, ki tega noče sprejeti. Vztrajno se bori, tudi na neprimerne načine. Tudi sama je nasilna, se alkoholizira in uživa še druge substance. Malo je podobna sokrajanom, malo pa hoče biti drugačna. Je odsev tega, kje in kako je odraščala, vseeno pa je nekdo, ki hoče nekaj razrešiti, ker bi rada vedela, ali je njena mama živa.

Upa, da bo potem vedela, kam umestiti sebe. Ariana sprejema odločitve, ki jih jaz nikoli ne bi, ampak se mi je zdelo drzno, da lahko z njo živim nekaj, česar sama ne bi naredila.
 

Ariana sprejema odločitve, do katerih ji pomaga I-Ching, Knjiga premen. Ste tudi sami kdaj tam iskali odgovore?

Seveda, drugače tega ne bi poznala. I-Ching je bil zelo popularen konec osemdesetih let, ko so novi reševalci duš vskočili in zapolnili prostor, ki ga partija in RKC nista mogli. I-Ching imam tudi doma, in ko sem pisala ta roman, sem ga dejansko metala, in kar sem dobila, sem skušala vnesti v roman. Nekaj odgovorov sem shranila za kasnejši potek dogodkov v romanu.

Ko pišeš, imaš naključne ideje, lahko pa deluješ v nekem okviru in ne moreš ven. Tako ti pa lahko I-Ching nekaj obrne, ali pa ­kdorkoli.
 

V bistvu sprašuje I-Ching za nasvete, ker nima nikogar. Ne mame ne prijateljev, teta je pa polna zlobe …

To sem tudi hotela dati vedeti. Ona verjame I-Chingu, ker nima ničesar drugega, pa še mama ji ga je zapustila.
 

Osrednja tema v romanu je naprava gajžule, s katero naj bi svojčas zdravili duševne pa verjetno tudi kake druge bolezni.

To so prve sanje, ki sem jih imela v življenju. Bil je neki predmet, ne vem, kako se je imenoval, kot lesena samokolnica z dvema ročajema. Sanje, ki sem ji imela od četrtega leta, vse moje more so se končale tako, da sem padla v to napravo in potem so me vrteli neki ljudje, oblečeni v črno. Vrtelo se mi je in mi postalo slabo, nato sem se zbudila. Tega me je bilo vedno najbolj strah.
Tega sem se ob pisanju romana spomnila in ne vem, kako in zakaj sem tej napravi dala ime gajžule. Ves čas se mi je zdelo, da so to gajžule.
 

Ta naprava simbolizira možnost zdravljenja okolja.

Hkrati spominja na nasilno zdrav­ljenje norcev, od tega, da so jih polivali z vodo, tresli z elektriko, delali lobotomije. Gajžule so tudi projicirale moč, da recimo lahko oživijo truplo, naredijo splav in ozdravijo marsikaj drugega. Naj bi odpravljale vse tegobe tega sveta. Mogoče bi nas lahko ozdravile tudi te virusne okužbe. (Smeh.)
 

Tu je še Arianina negotova spolna identiteta. Na koncu jo vendarle najbolj privlačijo ženske.

Njena lezbičnost je pač bila zraven, ker sem zgodbo tako videla, vendar se s tem nisem posebej ukvarjala.
 

Kar nekaj vzporednic vidim med vašim romanom in romanom ter seveda filmom Let nad kukavičjim gnezdom.

Zanimiva primerjava. To je hitro postal kultni film. Ta film me je, ko sem bila mlada, močno prizadel, ker mi je dal vedeti, na koliko načinov te lahko zlomijo. Nekateri pravijo, da je ta film za vrsto let očrnil psihiatrijo. Menim, da je le opozoril na zdravljenje z elektrošoki in številne slabe metode v psihiatričnih ustanovah.
 

Kaj menite o tekmovanjih v umet­nosti? Tudi podelitev kresnika je svojevrstno tekmovanje.

Zanimivo vprašanje. Nikoli nisem marala tekmovanj, ne športnih ne onih drugih, recimo tekmovanja iz matematike ali angleščine, ko so te točkovali. Nominacija za kresnika je fina, biti opažen, in dobro je za knjigo. To ti zbuja željo po še večji pozornosti in denarni nagradi, ki je za umetnike pri nas ne bonus, temveč žal dostikrat nekakšen socialni korektiv. Nekaj časa si v soju žarometov, potem spet sedeš sam za računalnik in pišeš naprej. V glavi sem že nekaj časa pri naslednji knjigi, ki bo izšla jeseni, in še pri naslednjih dveh. (Smeh.)