V noči zgodovinskega kaosa in nasilja žari njen obraz

Žirija Delove nagrade za roman leta kresnik je v utemeljitvi ob podelitvi nagrade na kresni večer leta 2011 zapisala, da Jančarjev roman, tretji od zdaj že štirih, prinaša eno od najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj.

Zgodba »o nekaj letih­ življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade­ ženske iz ljubljanske meščanske­ družbe, ki jo je potegnil vase vrtinec nemirne zgodovine«, je zdaj po mnenju članov preteklih in zdajšnje žirije obveljala za najboljši roman tretjega kresnikovega­ desetletja.

Priznanje je Drago Jančar prejel v četrtek v tropskem rastlinjaku ljubljanskega botaničnega vrta, izročila mu ga je glavna direktorica medijske hiše Delo Nataša Luša in v nagovoru lavreata dodala, da sta kultura in umetnost področji, ki sta zapisani v DNK časnika Delo.

Podelitev priznanja je pospremilo mnenje, da Drago Jančar spada med najuglednejše in najbolj prevajane sodobne slovenske avtorje, je izjemni slovenski klasik.

Ob akademikovi sedemdesetlet­nici pred dvema letoma smo opozorili, da je izid vsakega njegovega knjižnega dela tako rekoč avtomatično in brez motečega preostanka razglašen za dejanje sodobnega klasika, že dolgo je, kar je Jančarjev literarni opus, njegov pisateljski zamah, tako leposlovni kot esejistični in dramski, v risu sodobnega slovenskega literarnega prizorišča postal nekaj nespregledljivega, njegove knjige je enostavno treba prebrati, o njih imeti mnenje. Zakaj je tako? Ker izbira relevantne teme in jih zmore v romanih odigrati z vehementno slogovno ­bravuroznostjo.


 

Vstopila je v roman ...

To noč sem jo videl, Jančarjev deveti roman, je nastal na podlagi gradiva, ki ga je avtor prebral v kroniki Zgodovinskega časopisa, a ga ni oblikoval kot rekonstrukcijo, ampak kot preplet pričevanj ljudi, ki govorijo o spominih na izginulo dekle, je torej vojni, ljubezenski in zgodovinski roman (nekdo je zapisal: zgodovinski roman, v resnici resničnejši od zgodovine), ki plete zgodbo petih v nesmisel vojne ­ujetih posameznikov.

Žirija nagrade kresnik je o delu zapisala, da razmeroma kratek roman prinaša eno od najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj. O svoji junakinji, o kateri v romanu govori pet drugih likov, je Jančar v pogovoru z Delovim novinarjem Slavkom Pezdirjem junija 2011 povedal:

 

Jaz sem jo tako videl ...

»Vstopila je v roman in resnična oseba je postala nekaj drugega, vstopila je v moj svet in znašla se je med ljudmi, ki jih v življenju ni poznala, in v krajih, kjer ni nikoli hodila, v nekih mojih svetovih in krajih, Vranju v južni Srbiji, kjer sem služil vojaški rok, znašla se je v Mariboru leta 1938, po katerem hodijo junaki Severnega sija, v Palmanovi, kakor da bi bila živa, nekdo oživlja spomin nanjo v Münchnu in nekdo drug na vaškem partizanskem pogrebu. In tisti, ki o njej pripovedujejo, jo tako vidijo. V noči zgodovinskega kaosa in nasilja žari njen obraz, ja, mogoče tudi idealiziran. Jaz sem jo tako videl.«

Jančar je takrat dodal: »Kdor hoče vedeti, kakšno je resnično ozadje romana, lahko prebere v časopisu za slovensko krajevno zgodovino Kronika [leta 2006, letnik 54, številka 2] besedilo Marije Cvetek, ki je zbrala različne podatke in pričevanja o medvojnih in predvojnih dogodkih na strmolski graščini, še posebej pričevanje grajske gospodinje Vilme Mlakar.

Gre za zadnja leta življenja in tragični konec Ksenije in Rada Hribarja. V romanu sta dobila drugi imeni, ne samo iz pietetnih razlogov, tudi zato, ker se literarno tkivo odmika od resničnosti in se spet k njej vrača … 'naše izmišljene zgodbe, narejene iz resničnosti …', kot pravi H. C. Andersen.«


 

»Nemir, neka napetost«

Med četrtkovimi kramljanji – prisotni so bili tudi letošnji finalisti kresnika Jiři Kočica, Branko Cestnik, Sebastijan Pregelj, Veronika Simoniti in Suzana Trat­nik – je Jančar povedal: »Kolikor spremljam prevode in vse drugo, lahko rečem, da smo povsem up to date z evropsko literaturo. Tega pred tridesetimi leti ni bilo, ni bilo dovolj prevodov, ni bilo primerjav, ali je sploh mogoče vstopiti v ta prostor čisto enakopravno, zdaj pa je to samoumevno.

To je zunanji vidik in mislim, da ima tudi kres­nik pri tem nekaj zaslug, po drugi plati sem kljub temu, da ne berem vsega, prepričan, da imamo polno literaturo. Kaj je duh časa, ne bi vedel povedati, Galjot je zdaj izšel v Franciji, v pravem času, to je bilo res nenavadno, da Galjot o vsem tem govori, le na bolj drastičen način. Ali bo pandemija prinesla globlje spremembe, se bo še videlo, toda nemir, neka napetost, spraševanje, kje smo, to se bo zagotovo poznalo tudi v literaturi.«

Kaj akademik Jančar trenutno bere? »Vergilovo smrt Hermanna Brocha, še enkrat.« V knjižni ponudbi ne pogreša ničesar, pristavil je, da se je uveljavila žanrska knjiga, kriminalka, »če je to manjkalo, meni ni«.



* * *

 

Posameznika, ki se je znašel v zgodovinskih dogodkih, lahko razume le literatura, je na podelitvi priznanja za kresnika tretjega desetletja povedal Drago Jančar. Foto Blaž Samec

Gospod Jančar, kakšen je vaš pogled na tri desetletja kresnika?

Zame je bil vsak kresnik nekoliko razburljiv. Če se človek znajde v taki konkurenci, seveda ne misli na zmago ali na rezultat, a je že v redu, ob poplavi knjig, ob novih romanih, ki jih je zmeraj več, je za avtorja ne glede na to, koliko knjig ima za sabo, zmeraj znova zanimivo ali pomembno, da se njegovo delo znajde v kritiški presoji.

Že selekcija žirije je za avtorja pomembna. Ne gre toliko za zunanji učinek, ki je za marsikoga celo pomembnejši, gre za malo notranje zadoščenje, da knjiga ni zgrešila. Pri nobeni knjigi, pri nobenem romanu namreč ne vemo, pa če je občutek med pisanjem še tako dober in misliš, da pišeš nekaj pomembnega, epohalnega. Zmeraj je v umet­nosti tudi vprašanje kako, ne le kaj – tema je lahko sijajna, ampak kako je napisana. Pri kresniku se to vsaj nekoliko pokaže, dogajajo se krivice, majhni škandali, a nazadnje je nagrada resnično postala institucija, pomembna za slovenski roman pa tudi slovensko literaturo nasploh. Včasih, ob pripravah na kak prevod v tujem jeziku, tudi že doživljam, da omenjajo nagrado kresnik, torej ima nekaj teže pri tujih založnikih. Idejnim avtorjem – mislim, da je to bil Vlado Žabot, in redakciji Dela, tisti skupini, ki se je za to idejo ogrela – moram čestitati ob tridesetletnici, da je kresnik še zmeraj delujoč, še zmeraj zanimiv in mu je posvečeno veliko pozornosti javnosti ... in da še zmeraj vztraja pri kakovosti.
 

Kresnik seveda ni edina ­nagrada, ki ste jo dobili. Kako bi jo primerjali z odzivi na nagrade, ki ste jih prejeli v tujini?

O tem nisem premišljal, nemo propheta in patria sua, domače nagrade so seveda pomembne, a prinašajo veliko več ugovorov in pomislekov. No, moram reči, da tega preveč nisem čutil. Če dobiš nagrado v tujini, je to vsaj zanje neka formalna stvar, še neki avtor iz drugega evropskega okolja, stvar je zanimiva, treba jo je prebrati.

Če omenim francosko nagrado, ki se mi zdi zelo pomembna in sem jo prejel ravno za roman To noč sem jo videl (nagrada za najboljšo tujo knjigo, prix du meilleur livre étranger), gre bolj za literaturo, za vprašanje sloga, vprašanje problema, ker pa moje knjige niso nedolžne, kar zadeva našo zgodovino, našo globoko osebno prizadetost pri nekaterih dogodkih, imajo v Sloveniji še drugačno težo, bralci jih berejo z bolj intenzivnim notranjim sodelovanjem, naj je to zadovoljstvo ali nezadovoljstvo, kot jih bere neki francoski bralec.



Veseli me, da so naše, slovenske ali vsaj srednjeevropske teme, ki jih opisujem, zanimive tudi za pariškega, dunajskega ali berlinskega bralca, vsaj po recenzijah sodeč ... To pomeni, da je človeška izkušnja, ki jo prinaša literatura, univerzalna: po izvoru je lokalna, ne, ta beseda mi ni všeč, recimo raje nacionalna ali da prihaja iz svoje literature, po sporočilu, če je zares umetnost, pa univerzalna in lahko nagovori kateregakoli bralca. Zdaj prihaja arabski prevod te knjige, znašla se bo v drugačnem kulturnem okolju, a uredniki, ki so se zanjo odločili, v njej očitno nekaj vidijo. Bomo videli, kaj.
 

Lani ste na dunajskem knjižnem sejmu ugotavljali, da tamkajšnje občinstvo roman In ljubezen tudi, ki je izšel v nemščini, bere drugače kot slovenski bralci. So take razlike zmeraj opazne?

Prevod je doživel izredno veliko odmevov, še zdaj dobivam odzive, kar kaže, da sem s tem romanom zadel neki avstrijski, nemški živec zgodovinskega spomina. To je po eni strani občutek krivde za vse, kar so z okupacijami naredili – prvi del romana govori o kruti okupaciji Maribora –, po drugi pa opažanje, da je na vse te stvari mogoče pogledati z druge strani, z zgodovinske distance, s humanistično noto, če lahko tako rečem, z razumevanjem za vse, ki so bili udeleženi, in jih poskušati razumeti, razen seveda zločincev, klavcev in podobnih.

Posamez­nika, ki se je znašel v zgodovinskih dogodkih, lahko razume le literatura, roman, politika tega kljub spravnim slovesnostim ne more razumeti, no, razume lahko, a ne more pripeljati nikamor, ker zmeraj vztraja pri starih ideoloških zgodbah. Literatura to presega in upam, da so moje knjige take.