Unikum na slovenski glasbeni sceni

S septembra izdanim albumom Spilling the Astral Chalice je zasedba Siderean utrdila svoj položaj trenutno najbolj zanimive in tehnično spretne glasbene skupine na slovenski metalski sceni. Po odlično sprejetem prvencu Lost on Void's Horizon, ki je izšel pri norveški založbi Edged Circle Productions leta 2021, z drugim albumom nadaljujejo in razvijajo prepoznaven slog kaotičnega, vendar atmosferičnega, z vesoljem obsedenega disonančnega death metala, ki z nenavadnostjo in kompleksnostjo poslušalcu ne dopusti niti trenutka oddiha.

Namesto za death metal običajnih powerchordov člani skupine Siderean gradijo glasbo na harmoničnih tenzijah disonanc. Po konvencijah zahodne glasbe disonanca oziroma »neblagoglasno razmerje tonov«, kot je opisana v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, predstavlja nelagodje in razkol ter vzbuja tesnobno napetost, ki zahteva razrešitev v lepozvočnost skladne konsonance. Vendar člani skupine Siderean zloslutnega razhajanja disonanc ne izpeljejo v spravo skladnozvočnosti, temveč ga vzdržujejo kot temelj tesnobne dinamike glasbe, ki namenoma izpodjeda pričakovanja poslušalca.

Od hudiča k mali sekundi

Kot temačno in nelagodno zveneča je bila disonanca pomemben del metala od njegovih začetkov, ko so Black Sabbath svoj prvenec začeli z disonančnim tritonusom, intervalom, ki so ga v srednjem veku zaradi zvena poimenovali diabolus in musica. Verjetno bolj zaradi mita, da naj bi bil v srednjeveški glasbi ta interval prepovedan, ker naj bi klical hudiča, so številne blackmetalske skupine na tem osnovale velik del glasbe.

Death metal, ki je od nekdaj težil h glasbenim orisom groze, je kmalu ugotovil, da so disonance priročno orodje za doseganje občutja skrajne tujosti in domala kozmične groze, kakršno je v romanih opisoval Lovecraft. S skaženimi harmonijami, ki jih razganja od notranje napetosti in neskladij, v urejenosti kozmosa zazevajo razpoke, kaotični tujki v redu stvarstva. Čeprav brez lastne biti, saj obstajajo zgolj v napačnem razmerju med tonoma, glasbo prežamejo z vdorom negativnosti. Zanimivo, v glasbi skupine Siderean temeljno neskladje ne izhaja iz diaboličnega tritonusa, temveč predvsem iz najmanjše možne razlike, iz male sekunde, najmanjšega intervala v zahodni klasični glasbi.

Prelomnico in začetek radikalne eksperimentacije z disonancami predstavlja kontroverzna plošča Obscura, ki jo je kanadska skupina Gorguts napisala sredi devetdesetih let. Nov podzemni tok disonančnega death metala, zavezan eksperimentaciji s harmoničnimi tenzijami in nenavadnimi ritmičnimi strukturami, ki je vzniknil tedaj, je danes z razvejenimi glasbenimi scenami zlasti v Avstraliji in Novi Zelandiji, severni Italiji ter v severni Ameriki bolj živ, nenavaden in zanimivejši kot kadarkoli.

Od kitar k trobenti

Vendar glasba skupine Siderean tudi znotraj te podzemne death­metalske scene deluje drugače od večine glasbenih sopotnikov. Veliko pomembnih predstavnikov disonančnega death metala, začenši z Gorguts, očitno išče navdih tudi pri velikih modernističnih mojstrih disonance, kot so skladatelji Dmitrij Šostakovič, Krzysztof Penderecki in György Ligeti, člani skupine Siderean pa k disonanci pristopajo z druge strani, prek tradicije in senzibilnosti jazza, zaradi česar njihova glasba kljub očitni sorodnosti deluje manj abrazivno in avantgardno, zato pa bolj fluidno in atmosferično od večine drugih pomembnih žanrskih izdaj.

Verjetno prav zaradi te izrazite fluidnosti in obenem skrajne tujosti glasbe besedila na albumu Spilling the Astral Challice, ki jih piše vokalist Jan Brišar, govorijo o vesolju in kozmičnih poplavah, ki sledijo izlitju prekipevajočega astralnega keliha. Glasba Siderean dejansko asociira na divje valovanje in na agresivnejši prvi polovici plošče poslušalca mestoma najeda kot eroziven hudourniški tok, mestoma duši kot prelivajoča se povodenj, da ga nato v mirnejši drugi polovici počasi, a neustavljivo odnaša v daljave. Iz agresivnejšega death metala se album proti koncu namreč razlije v atmosferično skladbo, v kateri se virtuozne kitare, na katerih se kosata Matija Dolinar in David Kocmur, umaknejo sintesajzerju in celo krilovki, trobenti z mehkim in temnim zvokom. Smo torej svet­lobna leta od tradicionalnega death metala (čeprav v vrtincu črvine, v katerega poslušalca posrka glasba skupine Siderean, ni niti fotona svetlobe, po katerem bi se lahko orientirali).

Svoboda v death metalu

Vse bolj slišen jazzovski vpliv v glasbi skupine Siderean ni naključje, saj je David Kocmur sicer kitarist v jazz fusion zasedbi BorZak, bobnar pri Siderean Darian Kocmur pa igra v trip hop skupini Blue.Sine. Iz bolj tradicionalno metalskih vod prihajajo kitarist Matija Dolinar, ki je član italijanske počasne in temačne death metal skupine Assumption, Jan Brišar, ki je glasbeno pot začel z atmosferičnim blackmetalskim projektom Noč, in basist Lovro Babič, ki se je z večino članov skupine Siderean kalil v znanstvenofantastični thrash metal skupini Teleport. Skoraj vsi igrajo tudi v eksperimentalnem blackmetalskem projektu Kamra.

Nenavaden je tudi Brišarjev vokal, ki namesto običajne monotonosti deathmetalskega kruljenja posega po široki paleti ekspresivnih krikov, ki mestoma spominjajo na skrajno izrazne vokale Kamre in bistveno prispevajo k intenzivnosti in vzdušju glasbe. Ne nazadnje k specifiki albuma veliko prispeva tudi Babič, ki baskitare ne obravnava zgolj kot ritmični inštrument, kot je za žanr običajno, pač se s kitaristoma dopolnjuje pri ustvarjanju harmoničnih napetosti.

Kljub eksperimentalnosti in nenavadnosti je album še vedno nedvomno deathmetalski oziroma prvovrsten primerek zrele faze tega žanra po skoraj štirih desetletjih njegove evolucije. Člani skupine Siderean so pojasnili, da jih kljub raznolikim glasbenim izhodiščem death metal privlači, ker »je tako rekoč brez omejitev« in jim dopušča kar najbolj svobodno izražanje. »Death metal omogoča razvejene harmonije in uporabo različnih tehnik, obenem je ves čas intenziven,« so opisali privlačnost skrajne glasbene zvrsti. Tiste redke omejitve so zgolj zato, da so mogoče transgresije, je ocenil Brišar.

Kljub kompleksnosti glasbe, ki zahteva večkratno pozorno poslušanje, kar v kombinaciji z odbojnostjo death metala dodobra zdesetka ciljno publiko, so člani skupine Siderean z novo ploščo mednarodno tako prepoznavno ime, da so izid albuma dočakali na evropski turneji, s katero so ga predstavljali od Italije do Anglije in od Danske do Poljske. Domačemu občinstvu so nov album po koncu turneje predstavili v Kranju, kjer so z glasbenimi sopotniki iz Italije in Libije, skupinami Tyshia, Gorrch in Defacement, priredili pravi spektakel disonančnega metala.

Ker zaradi kompleksnosti glasbe člani skupine Siderean material za nov album po lastnih besedah pišejo najmanj dve leti, nato pa traja še kakšno leto, da ga posnamejo, obdelajo in izdajo, prej kot čez tri leta novega albuma ni pričakovati. Vendar je Spilling the Astral Chalice dovolj zanimiv, da ga tudi ob rednem poslušanju do izida naslednjega albuma verjet­no še ne bomo izčrpali.