Ko Glista črviči po ušesih

V Ljubljanskem podzemlju razsaja nova vrsta gliste, simptom okužbe pa je predvsem zvenenje v ušesih. Skupina Glista, ki se giblje znotraj najbolj ekstremnih zvrsti metala in punka, je septembra pri slovenski metalski založbi On Parole izdala svoj drugi album. Nenavadno naslovljeni The Never Apologise for Defending Yourself from Being Violated Album je presenetljivo sveža interpretacija grindcora stare šole.

Gista

Kljub temu, da se spogleduje z izvori žanra, se Glista ni ujela v ponavljanje in klišeje. Nasprotno, novi Glistin izloček z nepredvidljivim gomazenjem in črvičenjem po slušnem traktu poslušalca uspešno in brez premora spravlja ob živce in se ne pusti zlahka prebaviti. Plošča (oziroma kaseta) prinaša približno pol ure obskurne sonične skrajnosti, ki se od vrhuncev podzemnega glasbenega terorizma s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let razlikuje zlasti po odlični produkciji zvoka.

Kampanja glasbenega uničenja

V osemdesetih letih minulega stoletja sta punk in metal doživljala neverjetno hitro evolucijo, ki je obe lahko poslušljivi mutaciji rocka v manj kot desetletju prignala do povsem neposlušljivih skrajnosti. Iz melodičnih heavymetalskih balad se je v zgolj nekaj letih razvil kaotično kruleči death metal, iz plesnega punka pa do skrajnosti hiter, surov in agresiven powerviolence. Vendar je ta razvoj kljub izključevanju in konkurenčnosti potekal vzajemno, vsak novi dosežek v skrajnost ene scene je druga nemudoma prevzela in absorbirala.

Najbolj neposreden plod tekme do meja skrajnosti v glasbi je bil grindcore, žanr, ki je vzniknil na preseku najbolj uho in dušo parajočih mutacij punka in metala. Že z imenom, ki bi se v slovenščino prevedlo kot »drobilno jedro«, asociira na hardcore punk, a sporoča, da za poslušalca ni le trd oreh, temveč ima ambicije dobesedno zmlinčiti vsakogar, ki bi si mu drznil prisluhniti. Skupine skrajnežev, kot so Napalm Death, Carcass, Extreme Noise Terror in Terrorizer so kmalu dosegle meje glasbe in jih brez obotavljanja prešle.

Da je izkušnja konsumpcije Gliste še težje prebavljiva, na koncertnih odrih vokalistu z iglami prebadajo kožo po rokah in vratu. FOTO: Melisa Ćehić

Če potegnemo vzporednice z razvojem likovne umetnosti, bi lahko rekli, da je grindcore ustvaril nekakšen Malevičev Črni kvadrat v glasbi, ničto točko totalnega uničenja vseh zakonitosti glasbe, s poslušalcem vred. O harmonijah in melodijah nikakor ne more biti niti govora, uničenju je podvržen celo ritem. Pevec Napalm Death je značilne »ritmične« vzorce grindcora opisal kot »manične tolkalske eksplozije, pri katerih gre bolj za čisto zvočno nasilje kot za ritem.« V resnici ga niti ni mogoče imenovati pevec, saj je grindcore petje nadomestil z zvoki, kot so prašičje kruljenje, golteče renčanje in občasni rezki kriki. Raziskovalci skrajnih meja glasbe so v zgodnji fazi razvoja iskali minimalistične elemente čiste zvočne intenzitete, zaradi česar so postale priljubljene kratke, včasih tudi zgolj sekundo dolge skladbe, ki jih z glasbo druži le še medij zvoka – so eksplozije čistega zvočnega nasilja.

Čeprav je v treh desetletjih prišlo do številnih tokov razvoja zvrsti, je grindcore ostal zvest uporu proti prevladujoči kulturi lahko poslušljive glasbe. Grindcore je jedro glasbe, ki ga poslušalec ne more prebaviti, zvočnost, ki se upira konsumpciji, parazit greznice glasbene industrije. V tem smislu svoje delo razumejo tudi člani Gliste. »Naše edino pravilo je, da mora vsaka skladba poslušalca spravljati ob živce,« je pojasnil vokalist Matija Majcen.

Od prvega albuma Death Machinery, ki so ga izdali pred petimi leti, so se člani Gliste sprostili in si dovolili odprtost in eksperimentiranje. Pri tem pa jih je zaneslo celo tako daleč, da s preveč melodično skladbo ob živce spravijo tudi ljubitelje grindcora.

Religija s hrupnim izročilom

Čeprav začetki grindcora na slovenskem segajo v leto 1990, ko so začeli delovati novogoriški Extreme Smoke 57, se stalna scena nikoli ni zares razvila, redke in pogosto razmeroma kratkotrajne skupine pa so vznikale sporadično, je pojasnil kitarist Denis Golob. Ko so pred osmimi leti ustanovili skupino, so imeli občutek, da v državi praktično ni grindcora, danes pa so del rastoče grindcore scene.

Nihče na tej sceni ni zaradi denarja, saj ga v njej ni. Koncerte redko obišče več kot nekaj deset ljudi, tudi na največjih svetovnih festivalih se jih nikoli ne gnete več kot nekaj tisoč. Glasbeniki, založniki in organizatorji so pogosto eni in isti ljudje. Vendar še zdaleč ne gre za hobi. Majcen meni, da bi bilo tovrstne scene mogoče obravnavati kot religije, saj imajo svoje rituale, kot je denimo obiskovanje koncertov, svojo skupnost, vrednote in prepričanja.

Prav zaradi sporadičnosti in mladosti scene je vračanje k izvorom žanra nujno, meni Majcen, saj »vsaka generacija na novo odkriva in interpretira zgodovino glasbe«. Glisti se je pri tej interpretaciji uspelo ogniti pasti posnemanja in malikovanja preteklosti. Album je presenetljivo neobremenjen z žanrskimi klišeji.

Da je izkušnja konsumpcije Gliste še težje prebavljiva, na koncertnih odrih vokalistu z iglami prebadajo kožo po rokah in vratu. Celo nekateri ljubitelji Gliste na koncertih ob teh prizorih včasih v sebi ne zmorejo zadržati vsebine želodca. A celo tako odvratne skrajnosti ne morejo odvrniti popolnoma vse publike. Glista se je pred nedavnim vrnila z uspešne turneje po Nemčiji, Franciji in Angliji, novi album pa bodo decembra predstavili tudi z nastopom na Metelkovi.