Plavanje v plitvinah: o pesniški zbirki Lare Gobec

Ob branju pesniškega prvenca Lare Gobec Rebraste žaluzije (LUD Šerpa, 2024) se moje misli nenehno vračajo k vodi. Razmišljam o rekah, ki na svojih potovanjih nenehno vijugajo v upanju, da bodo globoko posegle, a pred izlitjem v morje redko ubežijo plitvim dolinam. In razmišljam o morju, katerega val srdito, a šibko udari ob obalo in nato takoj zbeži nazaj v udobno modrino. Udari in zbeži. Udari in zbeži.

Voda oziroma vodna telesa so v pesniški zbirki predstavljena v vlogi čiste in vseprisotne substance, ki ljudi – tudi subjektko – spremlja na njihovih potovanjih in vpija njihove misli in skrbi. Subjektka se v poznem jutranjem oziroma večernem času potepa po Ljubljani, se občasno ustavi in opazuje sprehode mimoidočih, pri čemer ni naključje, da je v uvodni pesmi omenjena Čolnarna v Tivoliju. Voda se pojavi tudi v obliki vodne fontane na Krekovem trgu ali neznanega jezera v bolj oddaljenem Celju.

Pomemben motiv je poleg vode oziroma vodovij tudi svetloba, ki ponazarja smisel, življenjsko energijo, ki jo išče subjektka. Resda gre za običajne in, nekateri bi rekli, iztrošene motive, toda avtorica jih učinkovito izrabi za ustvarjanje rdeče niti pesniške zbirke, katere pesmi so oblikovane kot skupki krajših verzov brez ločil in velikih začetnic. Pogosti so prelomi stavkov, zaradi česar je tok drdrajoč in preskakujoč, kar uspešno odseva nemirno notranje stanje subjektke, ki koplje vase in išče vzrok za svoje stiske: odstavljaš plasti/sebe na obrežje/s sklonjeno glavo/naj bi ulovila/trenutek/ko se noč prelomi/v svetlobo […] (iz pesmi še pred jutrom).

Odstavljanje plasti je točka prehoda k pesmi le ena izmed levitev, s čimer poprej bežno omenjen motiv postane osrednje sidrišče. Tovrstno pretakanje iz pesmi v pesem se kaže tudi v rabi naslovov – po pesmi z naslovom kako daleč gredo roke pride odgovor v obliki naslova tako daleč gredo roke. Gre za domiseln način ­vzpostavljanja komunikacije med ­pesmimi, a ker avtorica tovrstne prehode (pre)redko uporabi, njihova uporaba izpade naključna in nenačrtna – mogoče bi jih bilo izkoristiti kot način izrecnega povezovanja pesmi v sklope ali sestavljanja tekočega cikla samostojnih pesmi, ki se prelivajo druga v drugo, kot skladbe na glasbenem albumu.

Do besed čutim odgovornost, vsaka ima zame veliko težo

Ko že govorimo o skladbah, avtorica v pesmi pogosto vnaša verze iz skladb glasbenih ustvarjalcev ter citate iz nekaterih popularnih tv-serij (Kako sem spoznal vajino mamo, Fleabag), ki se neuspešno zlivajo v pesmi, saj po večini niso prevedeni – med verzi v slovenščini tako naletimo na nepričakovan verz v angleščini ali srbohrvaščini. Z vnašanjem citatov iz tujih umetniških del ni nič narobe, saj lahko povečajo asociativno vrednost pesmi ali celo služijo kot ključ za razumevanje njihovega sporočila, v najslabšem primeru pa kažejo vsaj avtoričino razgledanost.

Ves ta čas subjektka izvaja monitoring lokalne človeške populacije. Ob prehodih iz noči v dan se ji porajajo misli o minevanju ne le časa, ampak tudi soljudi: ta belina/te bo nekoč pokopala/vzela tvoj glas/in ga nadela/nase/kakor posneto/melodijo (iz pesmi say yes to heaven). Misli o minevanju spremljajo še misli o širini sveta in o človeku, ki tava v iskanju smisla: pravzaprav smo toliko živali/kot to pripisujemo majskemu hrošču/selimo se/iščemo oprijem na trdnih podlagah // pesmi zgolj ena izmed njih/ki nas še najmanj drži skupaj (iz pesmi ampak imam besede).

Čeprav so nam tovrstni eksistencialni oziroma eksistencialistični prebliski iz literature že znani, so v zbirki ubesedeni na nov način (kot najbolj posrečen se kaže primer iz pesmi o imenih: da je človek/narejen za krožne poti/ki ga vedno/znova odebelijo / in je njegov zvok/manj prazen). Ob tem so večinoma dobro umeščeni med vtise subjektke o lastni urbani okolici in izgubljenosti v njej (in ne vem več/kaj sem poslušala/samo to/da sem šla v napačno smer/in potem spet v pravo (iz pesmi poljane)), a treba je poudariti, da ti mestoma redčijo učinek prvih.

V drugi polovici zbirke se subjektka bolj kot tujim težavam posveča odnosom z bližnjimi: na tistem stranišču/naju ni nihče videl/ampak sva si povedala vse (iz pesmi spet nekje v ljubljani). Prav tako je v pesmih iz druge polovice zbirke (od cikla vse skrbi naprej) opaziti nova slogovna prijema – ponavljanje in uporabo poševnega tiska –, ki pa zaradi nespretne uvedbe ne ponujata novih uvidov, ampak pesmi po nepotrebnem podaljšata (glej pesmi vse skrbi in ringlšpil) oziroma razvodenita. Izjema glede ponavljanja je pesem spet o imenih – ponavlja se besedna zveza svoja ljubica –, pri kateri ponovitve izpadejo bolj organsko kot drugje.

Na točki, ko subjektka »začne bežati«, se verzi daljšajo, stavčne strukture pa so vse bolj nepovezane, kar smotrno kaže višek njene tesnobe. Sčasoma se verzi vrnejo na prvotno dolžino, a slovnična razdrobljenost do neke mere ostane: koliko skrbnosti/še imam ko/razporejam / svoje vse bolj hitinaste noge (iz pesmi zbudim se v rožni). Subjektka tako ne čuti dejanske pomiritve, prej resigniranost, ker ji ni uspelo ubežati svojim in izposojenim problemom. Da ohrani energijo, spusti rebraste žaluzije, ki odmerjajo/koliko svetlobe/me je še (prav tako iz pesmi zbudim se v rožni). Tako njej kot bralcu umanjka katarze, kar je z vsebinskega vidika ustrezno, a se kljub temu ne morem izogniti neljubemu občutku antiklimaksa.