Dobil sem glas da sem rekel:/sem bil slišan? // dobil sem glas /da bi se govorilo/česar ne znam izgovoriti // v svojem glasu, v pesmi kamor gre petje zapiše Lukas Debeljak (1999), ki se, kot pravi, o svoji odločitvi za poezijo nikoli­ ni spraševal niti je ni razumel kot odločitev; »gre za neko točko med svobodo in zvestobo, v kateri sem se od vedno zbujal«.

»Na splošno nimam rad, da se avtorji opredeljujejo do lastnega pisanja, kar še posebej drži, ko pride do mene kot avtorja in do mojega pisanja. V tem pogledu je morda pomenljiv tudi vtis, da so zunanji opazovalci najpogosteje pripisali moji poeziji značilnosti, ki bi jih lahko združili pod oznako 'neulov­ljivosti'. Morda se na prvi pogled niti ne zdi tako.

Besedila iz mojega prvenca Poznati kot voda, ki so najbolj razločevala mojo pisavo od večine sodobne slovenske poezije, so se namreč odlikovala po nekakšnem nebrzdanem kopičenju, mešanju in zabrisovanju jezika: te pesmi so se v razmeroma prozni, nečlenjeni obliki razprostirale prek več, včasih do deset strani, in si poljubno (skorajda neodgovorno) polaščale ter opuščale, razvijale in izkrivljale celoten nabor jezikovnih registrov, od privzdignjenih liričnih ter filozofskih pasaž, skozi postopke (samo)citatnosti in popolnoma intelektualne diskurzivnosti, do najnižjih pogovornih in slengov­skih govoric,« pravi avtor, ki je študiral filozofijo na kolidžu Deep Springs v Kaliforniji in politično misel na kolidžu Bard v Berlinu, njegova dela so bila objavljena tako v Sloveniji kot v tujini ter prevedena v angleščino, češčino, srbščino, španščino in druge jezike.

Leta 2017 je objavil chapbook Krožna/obodna hitrost (Mala ignorirana knjižica), ki je doživel ponatis, leta 2022 pa pesniški prvenec Poznati kot voda (Center za slovensko književnost), ki je bil vključen v antologijo 10 Books from Slovenia: Literary Critics' Choice (10 knjig iz Slovenije: po izboru literarnih kritikov, CSK, 2023) in predstavljen kot izbrana knjiga na literarnem festivalu Pranger. Ukvarja se tudi s prevajanjem sodobne slovenske poezije in teoretskih besedil, biva med Ljubljano in Berlinom.

Vseobsegajoča pesniška prisotnost: o poeziji Lukasa Debeljaka

Poudarek na jezikovnih permutacijah

Kot je dodal Lukas Debeljak, omenjeni pesniški postopki, ki v svoji nasičenosti stremijo k fragmentaciji in dezorientaciji, zaradi tega uvedejo »razdiranje nekega enovitega lirskega subjekta – torej nekega jaza, ki naslavlja neki ti – v prid nesklenjeni in nikoli dokončani mnogoterosti govora. Ravno zato, ker smo obdarjeni s sposobnostjo vedno vnovičnega jezikovnega izumljanja, smo tudi obsojeni na nezmožnost nekega udobnega in statičnega zakoličenja naših izrekanj. Prav zaradi poudarka na možnostih, pogojih, omejitvah in permutacijah jezika – skratka, na spremenljivosti izrekanja kot takega in vselej spremenjeni pojavnosti vsakega danega izreka – bi verjetno lahko označili mojo poezijo tudi za 'poetološko'.«

Debeljak si v pisanju prizadeva pokazati, »da je jezik vedno že vpet v svet, v svoje izraze, zaklinjevalno ritmiko in strašno goloto, napake in razkrivanja pa se odvijajo na polju medsebojnih odnosov, ki nas tvorijo in v nas, ki nosimo jezik, naše posamične in kolektivne značaje, želje, omejitve, potrebe, namene in namere. Kljub temu razumem te razne posege v telo pesmi predvsem kot odzive: raje sledim kot vodim in raje odkrijem kot naredim.«

Lukas Debeljak (1999) je študiral filozofijo na Deep Springs College v Kaliforniji in politično misel na Bard College v Berlinu, njegova dela pa so bila objavljena tako v Sloveniji kot v tujini. FOTO: Voranc Vogel

Koliko nas sestavljajo besede drugih

Debeljakova dela si vselej zastav­ljajo vprašanje, kaj sploh je po­ezija in kako lahko »kot zaključena oblika drži vse vzgibe, ki jo pro­izvedejo, še posebej, ko se ti vzgibi kažejo v kontinuumu z vsemi drugimi instancami sporazumevanja, od vsakodnevnih pogovorov, skozi suhoparno pragmatično besedišče, ki nas vsepovsod obkroža, do kanoničnih besedil. To trenje – ta paradoks – med vzvišeno lego poezije kot vrha človeškega izjav­ljanja in razpršenostjo njenih izraznih sredstev skozi vse sloje človeške družbe in izkušnje v meni proizvaja neki izreden občutek gibanja, vetra, nekakšno razburjenost, ki žgečka.«

Ker se ob tem pesnik sprašuje, koliko nas besede drugih sestavljajo in koliko naše besede sestavljajo druge, vseskozi skuša ostati občutljiv ne le na literarne, temveč tudi na »zunajliterarne vdore jezika v moje pisanje: od grafitov in oglasnih panojev do nenehnega brnenja interneta in polpozabljenih pogovorov z neznanci. Mislim, da v sebi vedno lahko odkrijemo večglasje pozabljenih in priklicanih glasov, ki pričajo o naši pripadnosti svetu in poroznosti v njem. Stik s tem večglasjem je zame pri pisanju vedno prvobiten, vanj posegam priložnostno in naključno.

Prav tako ne najdem doslednega in konkret­nega literarnega vpliva na moje pisanje v teh dragocenih pisateljih, ki me zanesljivo sprem­ljajo skozi spremembe: bolj natančno bi bilo reči, da se obračam pod njihovimi znamenji. O teh avtorjih sem imel že prvič, ko sem jih bral, občutek, da se jim vračam, in vsakič, ko sem jim vrnem, so drugi. Med te bi vključil naslednje, če jih naštejem le nekaj: David Foster Wallace, John Ashbery, Paul Celan, W. G. Sebald, Lázsló Krasznhahorkai, Franz Kafka, J. H. Prynne, Carl Phillips, in bližje nam Tomaž Šalamun, Srečko Kosovel, Karlo Hmeljak, Sergej Harlamov, Danilo Kiš, pa še kdo drug. Od neleposlovnih pisateljev zame nad vsemi stoji Walter Benjamin. Njegova šrafirana misel pada čezenj in skozi vse, kar napišem.«

Nova pesniška zbirka in vstop v dramatiko

Lukas Debeljak si pesniške drobce – od izoblikovanih verzov do podob in posamične besede, ki bi jo na neki točki rad uporabil – pogosto pošilja na messenger ali zapisuje v beležko. »Ko ti drobci prispejo v meni, medtem ko sem zatopljen v kakšno drugo dejavnost, mi jih včasih uspe zabeležiti in včasih ne,« pravi; in čeprav je tako izgubil že na desetine verzov, mu to ne povzroča nelagodja, pravi, saj »vsak trenutek pesmi pride do tebe, ko si za to pripravljen. Veliko teh okruškov pride do mene, ko sprehajam psa.

Ko imam občutek, da je posamično besedilo ali del besedila že na obzorju mojega pisateljskega dosega, sedem za računalnik – besedila zaključujem izključno na računalniku – in lebdim okoli zadeve, po tri, po štiri ure, dokler se ne izpiše. Lovim ravnotežje med nepazljivostjo in ožino. Lovim ravnotežje med togoto in ohlapnostjo. Všeč mi je ideja – izvedel sem jo samo enkrat –, da po večkrat objavim čisto rahlo spremenjeno besedilo. Tudi ko rečemo, da nekaj počnemo praviloma, vemo, da vsako pravilo že vključuje svojo izjemo.«

Debeljak se trenutno ukvarja z daljšo pesnitvijo, ki bo po njegovih besedah radikalizirala »tako slogovne poteze kot jezikovna in filozofska preizpraševanja moje dosedanje poetike, posebej tistih besedil, ki jih zaznamujeta bolj diskurziven glas in zračna zgodbena struktura. Značaj tega besedila se mi v najgrobejših potezah kaže v neki zarezi ali odprtini, ki jo vidim v odnosu med težnjo jezika k abstrakciji in materialno stvarnostjo sredstev, skozi katera pride jezik v svet; spet je na delu preplet glasu in njegovega razbitega udejanjenja v telesih.

Po drugi strani je nujno povedati, da delo predstav­lja vratolomen ples v temi, ki mi konture pesmi razkriva z vsakim korakom posebej. Pravzaprav mislim, da bi se po izidu naslednje knjige, ki bo vsebovala to besedilo in jo verjetno lahko pričakujemo v dobrem letu ali dveh, najraje znašel v mrtvem kotu, odpočil in začel odkrivati tudi druge literarne pokrajine, z najprevidnejšim glasom lahko rečem, da morda dramatiko.«