Svež vonj po sanjah ali pralnica sreče

Samo mimo greš / sem rekla / odprta / v upanju da bo bral naprej, zapiše prozaistka, pesnica in dramatičarka Mija Kramar na koncu pesmi Samo mimo in tako odpre vrata v svet svojega pisanja; svet, ki ga ustvarja skozi različne forme, z veliko željo po uslišani ljubezni. Avtorica vodi bralca po fiktivnem svetu, v katerem ga poskuša odklopiti od svetovnih kriz in ga zato venomer vabi k razmišljanju o preprostih magičnih stvareh, ki so velikokrat spregledane.

V pisateljičinih besedilih lahko zasledimo izredno optimističen pogled na svet. V pesmi Ljudje zapiše: Ljudje živijo, da bi lahko ljubili in stegujejo roke, / da bi bili objeti. Medtem pa v pesmi Samo mimo nagovori bralca: prosim listaj nežno. V zapisanih vrsticah se pojavljajo teme, ki se gibljejo od sreče, ljubezni, upanja in radosti do sanjarjenja. Tako na primer v drami Bova v krajšem monologu Zora spregovori: »Sanjala sem o polju lilij. O topli svetlobi, o domačem študlu in o vonju asfalta po poletni nevihti. Sanjala sem o rožnatih oblakih na modrem nebu.« Avtorica predstavlja svet sanjačev in ob tem tudi njegovo krhkost, a vendar ohrani upanje, da se ta svet ne bo zlomil kot piškot, ki ga predolgo namakaš v čaju.

Pri pesmi Ljudje se Mija Kramar odloči za prosti verz, vendar ji na trenutke zdrsne, kajti tudi takšen verz ima svoj specifičen ritem, ki je bistveno manj zakodiran kot pri tradicionalnih oblikah, zato pesem ne steče najbolje in se mestoma zatakne. Ob tem sicer stremi k vživljanju v tematiko človeških odnosov, vendar ideja ljubezni ter človeka, ki ljubi in hoče biti ljubljen, ostaja zgolj na površju.

Veliko bolje je zastavljena pesem Samo mimo, v kateri se avtorica odloči za dialoškost v obliki štirih štirivrstičnic. Tukaj je literarni subjekt Ona oziroma knjiga, ki opazuje in nagovarja Njega, torej bralca. V pesmi zlahka prepoznamo metaforičen ljubezenski odnos med sporočevalcem in naslovljenim, ki je poln upanja in skrivnostnosti. Prav tako je pesem dramaturško lepo izpeljana; čeprav pusti konec odprt, je ta poln upanja.

Nika Šoštarič (2001) ob gledaliških in literarnih kritikah piše tudi avtorska besedila, predvsem se posveča dramatiki. FOTO: Voranc Vogel

Mija Kramar v dvojno podnaslovljeni (Prihodnjik dvojine; Manifest tistih, ki sanjajo) drami Bova predstavi različne zgodbe njene generacije. Izstopa predvsem 10. prizor, v katerem se dramske osebe v pralnici pogovarjajo o sreči ter jo opisujejo skozi prizore znanih filmov, kot sta Forrest Gump in Pursuit of Happyness (V iskanju sreče). Stari v tem prizoru komentira: »Ne vem, zame je sreča prizor iz filma Pursuit of Hap­pyness, ko Chris dobi službo. K ga gledaš cel film, kako se vse obrača proti njemu in pol v zadnjem poglavju svoje zgodbe dobi službo in pogleda šefa in ma solze v očeh in tko čist na drobno kima. Tkole (pokaže). In čutiš srečo.« To idejo bi zlahka umestila še v kakšen drug prizor ali pa povečala njegov obseg v prizoru, saj deluje zelo precizno in nemudoma pritegne bralca.

Dramske osebe so raznoliki predstavniki mladine, ki ne sanjajo samo ponoči, temveč tudi podnevi – in to z odprtimi očmi. Zdi se, da liki ne poznajo prave grozote življenja ali pa si pred to zatiskajo oči. Že na začetku Mali komentira dogajanje: »Perspektiva, daj no. Vedno so se dogajale slabe stvari. Vedno so obstajali ljudje, ki so bli slabši za druge ljudi in tako dalje. Ampak aaaa, Stari, veš, koliko evforije je na svetu. Sončni zahodi, poljubi, dobra hrana, srečni konci ... se ti res ne zdi vredno?« Sicer je še najbolj negativno naravnan Dragi, vendar tudi pri njem ne začutimo prave jeze ali vsesplošne žalosti, ki bi jo lik lahko udejanjil tako skozi besedilo kot med vrsticami.

Mali: Kaj pa študirata?

Mila: Farmacija. 1. letnik.

Dragi: Ne študiram. Bluzim.

Mila: No, ne bluzi ... Ustvarja.

Dragi: (super ironično) Malo se še iščem.

Mila: Ne išče se. Prekleto dobro ve, kaj hoče.

Čeprav se trudi, piski ne uspe ustvariti končne in popolnoma verjetne dramske osebe, kajti na neki točki se bralcu lahko zdi, da je vseh šest oseb pravzaprav zgolj variacija ene osebe ali enega glasu, v tem primeru avtoričinega.

V drami Bova zasledimo veliko slenga, pogovornega ljubljanskega narečja, novodobne ali preoblikovane frazeme, na primer ko Mali reče Staremu: »Vem, da bo težko, ampak bo vredno. Saj veš, kako gre: 'Nehi metat puško v kuruzo' ...«, nato pa ga Stari dopolni: » ... 'raje vrži sekiro v med'.« Pri postopkih prevladujeta predvsem razlaganje in izpovedovanje, posledično pa tudi izlivanje čustev ter najglobljih misli.

Drama je večinoma sestavljena iz statičnega dialoga (oziroma nekaj vmesnih monologov), dramske osebe se bolj ali manj pogovarjajo, bralec pa zaradi tega pogreša dogajanje, premike, menjave prostorov. Hkrati je zmotno, da osebe ne pridejo do nobenega pravega sklepa in tako zgolj ostanejo na mestih, na katera jih je avtorica umestila na začetku (blag premik lahko zasledimo pri odnosu Zore in Svita, ki si izlijeta čustva).

Ela Potočnik: Živimo za tisto, kar ostane

Čeprav se avtorica vsaj na videz dotakne različnih družbenih problematik, v drami pogrešamo močnejši odtenek družbene kritike. To bi lahko razvila na različnih mestih, denimo v drugem prizoru, ko se pogovarjata Mali in Stari, odlično mesto za razvoj bi bil tudi prizor v pralnici sreče, kjer se osebe že sprašujejo, kaj pravzaprav sreča je, vendar bi lahko bila odskočna deska uporabljena v večji meri. Četudi ima drama dobro zasnovo, se ta na žalost v zgodbi izgubi.

Mija Kramar v svojih delih povezuje barvni sanjski svet s sivim vsakdanjikom. Išče in najde trenutke lepote, iskrenosti in radosti tam, kjer so ti skriti, ali pa jih ustvari sama. Njena interpretacija sveta, ki jo razberemo skozi besedila, je pozitivna, mehkosrčna in predvsem polna ljubezni. Rdeča nit, ki jo šiva med poezijo in dramatiko, temelji predvsem na upanju v boljši svet, nekakšni idili, ki se morda skriva v naslednjem koraku. Kljub nekaterim pomanjkljivostim je v besedilih mogoče prepoznati, da se piska ne vda zlahka, brede poti, dokler se ne znajde v svetu, v katerem obstaja magija tudi v malenkostih. Navsezadnje literatura potrebuje pisce, kot je Mija Kramar, ki bodo zajeli krize zunaj in znotraj nas, ob tem pa še naprej iskali tematike o dobrem, boljšem svetu ter pisali o upanju, čeprav se to včasih zdi izgubljeno.