Ela Potočnik: Živimo za tisto, kar ostane

V rubriki Mlado pero, ki jo časopisna hiša Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij ter spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Tokrat je poprijela za pero pesnica Ela Potočnik, recenzijo njenega dela pa je pridal literarni kritik Kristjan Rakar.

Junija smo ob nagradi kresnik prvič podelili nagradi mlado pero, ki sta ju prejela pesnica, prozaistka in prevajalka Tanja Božić (1995) ter literarni kritik in prevajalec Sašo Puljarević (1995). Na Rožniku sta se ob tem zbrali pretekli dve sezoni pisk in piscev rubrike Mlado pero, v kateri se je doslej predstavilo 32 avtorjev in literarnih kritikov.

Novo sezono rubrike odpira pesnica Ela Potočnik (2004), ki se je s poezijo »prvič podrobneje seznanila ob začetku gimnazije, natančneje ob koncu prvega letnika, ko je bila ena izmed mojih prvih pesmi izbrana na vseslovenskem pesniškem natečaju in objavljena v zborniku Reke. V tistem času sem postopno odkrivala večja pesniška imena, začela sem se poigravati z besedo, preizkušati različne oblike in iskati svoj glas.«

Kmalu zatem je »z zamirajočim sonetom, posvečenim moji pokojni babici«, dobila nagrado mala Veronika 2022; kot je zapisala žirija, »nežna in obenem težka pesem Odhajaš skupaj s svojim vrtom«, ki je nastala pod mentorstvom Marjetke Krapež z Gimnazije Vič, »navduši z vzporejanjem odhajanja ljube osebe in zapuščenim vrtom, ki se duši pod težo plevela. Pesniška govorka se prek vonjav cvetočih zelišč vrača v otroštvo, obsijano s toploto«. Ali kot zapiše Ela Potočnik: Tvoj zven je umolknil v suši plevela, / ko zadnja sadika na vrtu je uvela. / Odhajaš postopno z odmiranjem vrta, kjer tkala si svoj del družinskega prta.

Ob tem se je pesnica začela zanimati za gledališče in pod okriljem Gledališča Glej »postala del projekta Generacija generaciji, s katerim bomo konec novembra gostili avtorsko predstavo. V preteklem letu sem postala tudi sourednica dijaškega literarno-umetniškega društva Novi dijak, v okviru katerega vsako leto izide istoimenska revija, trenutno pa sodelujem še pri festivalu angažiranega pisanja Itn., ki se je pretekli konec tedna odvil na Vodnikovi domačiji Šiška. Pod okriljem festivala vodim projekt Moja soba, ki v pravkar izdani publikaciji združuje pričevanja dijakinj in dijakov iz časa šolanja na daljavo.«

Popolna slepota strasti: o poeziji Ele Potočnik

Avtorica poudarja, da njena pesniška govorica pogosto vsebuje element minevanja in tišine. FOTO: Voranc Vogel

Ko smo jo povprašali, zakaj ravno poezija, je Ela Potočnik odvrnila, da je to težko doreči. »Pogosto izgubim smisel v pisanju, usahne nekje v temi, potem pa me spet privlači neka igrivost besed, kako se tvorijo skupaj in ustvarjajo ritem. Na koncu me vedno prevzamejo, tudi če sprva ne najdem pomena zanje,« je poudarila in dodala, da njeno delo pogosto vsebuje element minevanja in tišine.

Velikokrat se zateče k spominom iz otroštva in med njimi izbira drobce, ki so jo najmočneje zaznamovali. »Nekatere – na primer cikel sonetov – vsebujejo homoerotičnost, vmes se rada opiram na barve in njihov vpliv na percepcijo resničnosti. Pesmi pogosto vsebujejo lirski element, nagovarjajo drugo osebo in govorijo skozi različne podobe, bodisi izmišljene bodisi vzete iz resničnega življenja.«

Pri pisanju si Ela Potočnik prizadeva za iskrenost in neposrednost – »da lahko skozi svoja dela brez sramu razodevam izkušnje ali bolečine, o katerih je pogosto težko spregovoriti« –, zato ne preseneča, da med pisateljske vzore uvršča Simono Semenič, »saj v svoji dramatiki odkrito in razgaljeno posega po problemih, o katerih je širši družbi še danes težko razpredati. V poeziji me najbolj inspirirata Katja Gorečan in Ana Pepelnik, moj večni idol pa za vselej ostaja Josip Osti.«

Prav v dramatiki bi se avtorica rada izurila, saj jo »gledališče vse bolj zanima, dramsko pisanje bi rada prepletla s poezijo. Upam, da mi bo letos uspelo dokončati dramsko pesnitev, ki jo že nekaj časa nosim v sebi, a do zdaj še ni prišla na plan.«