Popolna slepota strasti: o poeziji Ele Potočnik

Dobra poezija se konča drugje, kot se začne, zato mora premakniti, ganiti. Pesnjenje Ele Potočnik, letošnje prejemnice nagrade mala Veronika, se v iskanju nenalomljene svetlobe razrašča iz sveta goste sivine. Vrhunec doseže, ko se otrese sramežljivosti intimizma in nas, prepuščene toku strasti, ponese v sfero čutnega zamaknjenja ter brezbrižnega pozabljenja.

Specifično dinamiko avtoričinih del nakazuje že vizualna podoba pesmi Le prah, v kateri verzi drsijo z ene strani na drugo, dokler zaključne besede ne pokapajo v zamolk. Tudi hiter slogovni pregled razkrije psalmodičen ritem ekspresivnega nominalnega sloga, omehčanega z liričnimi vrivki. Premišljeno zasnovo pesmi potrjuje tudi zvezanost z vsebino – začetni nagovor ljubljene osebe ob nekakšni ločitvi prek simbolnega podobja pospešeno prehaja v vse splošnejše zavedanje, razglašeno v imenu množice: vse v / kar smo verjeli od česar smo bežali. Pesem ima tako jasno usmerjenost in teži h klimaksu, kar na zaključek postavlja nezanemarljivo breme pričakovanja. Končno spoznanje, da bo vse nekoč zgolj / prah je sicer pesimistično, a po napetem stopnjevanju deluje hkrati pomirjajoče, kar mu pridaja kvaliteto nenavadne ambivalence.

Večina pesmi je polna surovih spominov skupnega bivanja, tako pozitivnih kot negativnih, ki pa niso prisiljeni v past dvodelnosti, temveč se med seboj prosto in neločljivo prepletajo v iskreno ter ganljivo izpoved brez pretirane razčustvovanosti. Jedro ob kratkem končnem spoznanju deluje odsekano, kar je sicer življenjsko, ne pa zares poetično oziroma skladno s tokom subjektkine izpovedi. Zaokrožila bi ga lahko njena refleksivna opredelitev do usode, saj je svojo vitalistično strast že izpričala. Podobje, ki nam ga je predočila, je namreč pestro in raznoliko.

Kristjan Rakar (2001) je študent primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto Voranc Vogel

Teme in stilizmi iz pesmi Le prah so še bolj izraziti v nenaslovljenem sonetnem ciklu. V središču pozornosti je tokrat erotičen večer ljubimk, predstavljen v vsej svoji čutni vnemi, ljubezenski strasti in duševni razgaljenosti. V konceptu erotike, ki je v poeziji pogosto žrtev prozaične, površinske obdelave, izpostavi tudi podzavestni element, ločen od, a prekriven z golo telesnostjo. Tako na primer kapljice z ustnic drsijo vse nižje in globlje kot seže / dotik ali morda tudi besede, telesnost pa je celo označena za spremljavo. Ta plastnost najjasneje kulminira v odličnih večpomenskih metaforah, kot je tisto drobno zatočišče / sramežljivosti.

Nezlagano je predstavljena vsa subverzivnost dinamike asimptotičnega zbliževanja, ki kontrira plastem tesnobe in praznemu vsakdanu ter je zato dojeto kot nasilno, celo grešno, kot ko pravi, da je ljubimka predrla zadnjo sled moje nedolžnosti. To se stopnjuje v presunljive primerjave z vojnim podobjem – bilke svetlobe […] / so kot zven puške na fronti –, skrajnost pa uravnovesi kontrast tradicionalnejših romantičnih metafor, kot je zacvetela je vrtnica. Te binarne opozicije tvorijo širok spekter občutij, po katerem subjektka niha v toku naraščajoče strasti.

Prav izvrstno odmerjeno stopnjevanje je ena od največjih odlik sonetnega cikla, ki sijajno izrablja potenciale svoje forme. Prehod iz kvartin v tercine venomer zaznamuje čedalje večji erotični naboj oziroma postopno prepuščanje strasti. Vzporedno se tudi čutni motivi pritajeno kopičijo v sinestetično fresko stokov, šumenja, okusov, toplote in svetlobnih premen. Vrhunec večera in prelom v noč predstavlja oslepitev kje si draga?, ki simbolizira intenzifikacijo čutov in odpoved razuma. Končni prehod v noč je semantično vrhunsko izčrpan simbol, saj pomeni vse, od sprostitve in prepustitve do nemoči zaradi neobvladljivega toka sanj.

Začetek dolge, dolge zgodbe

Celoten vtis cikla nekoliko krni nedorečenost vojne metaforike, ki sicer krasno ponazarja tveganje zbliževanja, a se prehitro porazgubi in tako namesto interpretativnega stebra predstavlja ornamentativno glazuro. Moti tudi izpostavljanje »zunanjih motivov«, kot so sivina, minljivost in prazen vsakdan, ki so sicer smiselni, vendar prekinjajo tok gorečnosti ter prepuščanje intimizmu. Strast namreč ni sramežljiv ugovor, temveč popolna slepota. Kljub tem lahko odpravljivim spodrsljajem pestrost figur, domišljena struktura in izvirna metaforika uvrščajo cikel v vrh avtoričinega ustvarjanja.

Sivina, ki je latentno ždela že v pesmi Le prah in ciklu sonetov, prevlada v daljši žalostinki Uroš. Prej jo je še lahko nadvladoval vitalizem strasti, ki je zdaj nepovratno skrčen v efemeren utrinek. Vzrok za subjektkine lamentacije je soprogova smrt za rakom. Banalna preprostost te resnice sili izpoved v posploševanje in tako v subjektkinih sanjah vzniknejo imaginarni konstrukti vojnega razdejanja – pesnici že znana motivika. Gre za neskladje s svetom razuma, ko v tebi še vedno bobni / še vedno se trgaš in paraš / vse naokrog pa le tišina.

Sprva se zdi, da bo vdova skušala shajati z distanco tragične ironije: pok pam in nam vzame / naše najdražje. Težko je spregledati vzporednico med saj veste kako / to poteka ter Vonnegutovim Tako gre to ali ironijo Célina, ki prav tako tematizirata vojno. Beremo še prelepo izjavo o vztrajanju: živimo za tisto / kar ostane, nakar resnica neusmiljeno izbruhne na dan: z nevarnim spokojem / drsijo po površju / napadi panike. Subjektka zabrede v eksistencialistično brezno in nas zapusti z znanim citatom: le prah.

Uroš je tako različen od drugih del avtoričinega opusa, da ga lahko v njihovem kontekstu vrednotimo le delno. V primerjavi s ciklom deluje siromašno, saj se zdi stopnjevanje subjektkine krize, na primer izguba vztrajnosti, nemotivirano, delitev po kiticah pa naključna. Popreproščena je tudi metaforika, na primer z uporabo oguljenega motiva ogledala, v katerem se kaže lepši svet. Vendar pesnitev ponuja tudi marsikaj novega; vsebinsko izhaja iz drugačne zasnove, ob tem pa oblikuje nasproten življenjski nazor. Na teh mestih je še najbolj samonikla in upravičena.

Opusa Ela Potočnik ne razvija logično, temveč smiselno – vzpostavi nepredvidljiv zasuk in ga utemelji z omenjenimi spretno izpeljanimi motivnimi ter tematskimi paralelami. Dejstvo, da se celo v manjšem vzorcu del kaže raznolika, toda smiselna celota, priča o nedvomnem talentu. Čeprav ji uspe zastavitev mnogovrstnih obetavnih nastavkov za nadaljnji razvoj, se najbolje odreže s poetiko, ponazorjeno v ciklu sonetov, ki bi bila najnaravnejša smernica njenega prihodnjega ustvarjanja.