Ranljiva telesa v grobi vsakdanjosti: o dramatiki Mance Lipoglavšek

Ranljiva, nedorasla telesa se v dramatiki Mance Lipoglavšek gibljejo po temačnih, zadušljivih in zloveščih svetovih. Avtorica uporabi postopek reinterpretacije znane otroške pravljice, novodobne like poskuša umestiti v domišljijski kontekst, a imajo njeni mladostniki težave z vživljanjem v pravljične usode. Otroške zgodbe so neprenosljive, življenje najstnikov je sprevrženo. Mladostniki se zaman poskušajo opomniti na hrepenenja, s katerimi bi vsaj za hip pregnali brezupnost svojega vsakdana.

Težko si prikličejo svoje neuslišane želje, saj so sami čustveno otopeli, nezmožni najmanjšega koprnenja. Na težave, ki pestijo njihova prijateljska ali ljubezenska razmerja, se nekateri odzivajo s predajanjem hedonizmu, četudi ta vse slabše blaži njihove bolečine. Zateči se ne morejo niti v domače okolje, v katerem skrbniki zgolj hlinijo varnost in urejenost. Zanje se je razblinila tudi pravljična iluzija o domačni idiličnosti, saj vedo za trohnenje, ki se dogaja pod površjem meščanskih domov.

V drami Zamrzovanje: reinterpretacija pravljice Deklica z vžigalicami se postopoma razstira tematika spolnih zlorab v družini. Nadvse občutljive problematike se avtorica loteva z domišljenim prijemom – nevarnosti, da bi zapadla v eno od skrajnosti, neverjetni ali pretirano realistični upodobitvi, se izogne z uporabo metafikcijskih prvin, s katerimi zagotovi distanco. Manca Lipoglavšek o travmatični izkušnji ne govori v prvi osebi, temveč kot posrednico vpelje Deklico, ki obišče dramski lik Avtorice.

Ta se je pred obiskom­ soočala z ustvarjalno krizo, nezmožna začeti pisati adaptacijo Deklice z vžigalicami, obveznost, ki jo od nje zahteva faks. Ustvarjalni zagon se ji končno obeta. Toda Avtorica prepozna, da mora z njo ravnati drugače, kot je sprva nameravala, saj na njeno vprašanje, ki naj bi sprožilo umetniški proces, »Kako je tako globoko hrepeneti, da goriš od želje?«, gostja odgovarja posmehljivo, rekoč: »Kdo pa dandanes še hrepeni?« Njenega cinizma Avtorica, ki prevzame vlogo izpraševalke, ne more odpisati zgolj kot tipično najstniško držo, temveč mora Deklici prepustiti, da sodeluje pri usmerjanju dramske naracije. Njun cilj tedaj postane diametralno nasproten prvotnemu – najti poskušata najti razlog, da je Deklica ostala brez hrepenenj.

Vzdušje v drami je po obratu vse bolj zadušljivo, protagonistki začneta naporno raziskovanje dekličine zavesti. Pri početju sta uspešni tedaj, ko avtorica deklici ne vsiljuje besed, razlag ali pričakovanj, ampak resno prisluhne najstniškim težavam. Zdi se, da Manca Lipoglavšek skozi dinamiko likov, v kateri je avtorica prisiljena opustiti dominantno držo, premišljuje tudi o lastnem umet­niškem pristopu. Umetnik mora spustiti niti, s katerimi usmerja naracijo, da lahko postane pozoren poslušalec dragocenih zgodb, ki se zadržujejo na obronkih in so komaj slišne.

Zbirka kot konceptualni album

»Pol pa dejmo rečt, da mi je ime Kora. […] Tko redko ime, ampak ime, ki bi lahko poimenovalo dobesedno katerokoli deklico. Idealno zame.« Najstnica poskuša z izjavami narediti vtis, da je navadno dekle iz dolgočasne družine, ki ji »mami in očka […] dajeta vse, kar bi si lahko želela« in ji »nikol ni ničesar manjkal«. Pripadnost generaciji poskuša verjetno dokazati tudi s pisanjem seznama razlogov, ki jo opominjajo, »zakaj zjutraj vstati […], zakaj se premakniti […], zakaj živeti«, in kot vložki, ki spominjajo na dnevniške zapiske, večkrat prekinejo pogovor med sogovornicama.

Razlogi, ki jih navaja, pogosto delujejo kot klišeji sad girl estetike, ki se je razmahnila na internetu, spominjajo tudi na slog romana Toxic Eve Mahkovic, v katerem se nizajo kulturne reference in reminiscence. Razlogi ne pripomorejo k natančnejši karakterizaciji Deklice iz drame in se bralcu lahko zazdijo neumestni. Pisanje v obliki seznama lahko naredi vtis umetniške lenobnosti, pretiranemu zanašanju na bralca, ki naj bi mu kratke iztočnice zadoščale za prepoznanje in poistovetenje z referenco; vendarle pa lahko v vložkih drame Zamrzovanje prepoznamo Dekličino hrepenenje po pripadnosti občutljivim najstnicam, ker jo izkušnja spolnega nasilja sili v izobčenost in izolacijo.

Preprosta forma naštevanja je obenem uravnotežena s kompleksnejšo dramsko zasnovo vzporednega toka dogodkov, ki se kaže v postavitvi besedila v stolpce. Kompleksna oblika je premišljena, saj poudarja vsebinski kontrast – sočasno spremljamo Dekličino izpovedovanje spolnih zlorab in hlinjenje odraslih, ki poskušajo ohraniti iluzijo družinske idile. Najstničina neposrednost, njeno zavračanje lažnive uglajenosti je poudarjeno tudi z govorico. Uporablja ljubljansko narečje (lubica), anglicizme (what the fuck), kletvice (jebeš to) in slengizme (lol).

V sočasnem dogajanju nam je razkrito, da Deklice ne zlorablja le oče, ampak se tudi mama okorišča z bratom dvojčkom. Zdi se, da je avtorica travmatične izkušnje pomnožila, da bi potrdila vtis o otrocih, ki so žrtve v rokah odraslih. Morda je hotela prikazati vseprisotnost družinskega nasilja, ki ni zgolj obroben eksces, ampak je tudi izraz družbene patologije. Toda pomnožitev deluje kontraproduktivno, nasilne izkušnje delujejo neavtentično, podvojenost pa kot odvečno sredstvo, ki ne prispeva k večji grozovitosti, saj to v presežkih vsebuje že singularni primer spolnega nasilja.

Neizprosno družinsko okolje slika tudi odlomek drame Črna vdova: vaje v pajčevini. Vzdušje v njej je zlovešče in groteskno. Ustvarja ga kruta antagonistka babica pajkovka, ki se počuti zapuščeno od potomcev, četudi si je »Od ust […] trgala za svoje otroke«. Njen žrtveni lik, ki tuguje: »Samota me bo požrla. Samota me žre«, a obenem posesivno zahteva, da bi jo »vsi ljubili«, da naj jo »cel svet ljubi«, nas opomni na človeške figure v družinskih odnosih. Tiste, ki zahtevajo neizčrpno in brezpogojno ljubezen, a pričakujejo, da bo ta izrasla iz občutka krivde.

Njeno zlo v drami prepoznava lik malega hitrega pajka, ki ima podobno funkcijo kakor zbor v antičnih dramah, saj jasnovidno napoveduje tragedijo. Prerokbo sporoča z na videz nedolžnimi otroškimi pesmicami in besednimi igrami, kar pripomore k občutku grotesknosti. Tega ustvarjajo tudi babičine ponav­ljajoče se izjave na pojedini, v dramskem vrhuncu. »Jejte, otroci, jejte!/Žrite, otroci, žrite!«, vzklika antagonistka, ko potomcem servira svojega moža v obari.

Zdi se, da je upodobitev družinskih odnosov, ko te prepoznavamo v domišljijski hierarhiji pajkov, uspešnejša kakor v stvarnejši drami Zamrzovanje. Avtorica se v domišljijski moreči pripovedi zanaša na bralca, ki ga o grozi družinskega okolja ni treba prepričevati, saj jo bo prepoznal, tudi če bo ta le nakazana.

Manca Lipoglavšek pogumno upodablja nefunkcionalna družinska okolja, grozo najstništva in uteho, ki jo lahko prinese le še destrukcija trhlega sveta. Njeni formalni prijemi so inovativni in dobro zastavljeni. S sočasnim dogajanjem, reinterpretacijo prav­ljic ali preigravanjem besednih iger ji uspe prikazati izrazit kontrast med videzom, otroškimi obeti in sprevrženo realnostjo. Da bi bilo nasprotje očitno, avtorici groze ni treba potencirati ali bralca o tem prepričevati.

Uspešnejša je tedaj, ko si dovoli pretresljivost vnesti subtilneje ali jo celo prenesti v domišljijski svet, pa bralcu moreče soočenje vendarle deluje znano. Zanimivo bi bilo videti avtoričino še bolj sproščeno prehajanje meja stvarnosti in domišljijskosti, povečanje zaupanja v bralčevo sposobnost, da iz morečega sveta najde pot nazaj.