
Neomejen dostop | že od 14,99€
Dobesedno živi svoje sanje in strast. Najboljša slaščičarka na svetu za leto 2021 po izboru The Best Chef, sedemintridesetletna Maša Salopek iz Čakovca, ki trenutno dela v Maistrini restavraciji Cap Aureo v okviru Grand Park Hotelov Rovinj, vseskozi iz sebe vleče najboljše.
Glavni razlog za to pa je neverjetna strast, ki jo čuti do svojega dela. Ko ni v kuhinji, potuje po svetu in zbira pomembne izkušnje, zato jo je težko ujeti doma. Pripoveduje nam, da se ne spomni, s kom je prvič spekla svojo prvo sladico in kdo je nanjo prenesel to ljubezen, a se spomni, s kakšnim užitkom jih je jedla.
»Iskreno se tega ne spomnim. Babica, pozneje pa še mama in teta so vedno pripravljale sladice za to ali ono priložnost ali kar tako. Ker sem bila takrat majhna in debela, sem jih raje jedla kot pomagala pri peki. Pojedla sem tudi tisto, kar se jim ni posrečilo,« nam prizna Maša. Šele po končanem študiju hrvaškega jezika in bibliotekartstva na reški filozofski fakulteti se je odločila, da se bo ukvarjala s slaščičarstvom, vendar na najvišji mogoči ravni, zato je znanje in izkušnje začela nabirati po svetu z delom pri najboljših slaščičarskih mojstrih. Za vse to pa je bilo »krivo« dolgo potovanje po Aziji, ko se je odločila, v katero smer želi, da gresta njeno življenje in kariera.
»Po vrnitvi z devetmesečnega potovanja po Aziji, kjer mi je duša zadihala, občutek svobode pa prevzel zavest, sem vedela, da je čas za resno odločitev. Življenja ne smemo zapravljati! Kulinarika me je od nekdaj privlačila, po naravi sem sladkosnedna, zato sem svojo nišo prepoznala v slaščičarstvu,« pravi nagrajevana slaščičarka, ki se je po študiju vpisala v trimesečni tečaj profesionalnega slaščičarstva na kulinaričnem inštitutu Kul IN.
»Z moje sedanje perspektive, po točno devetih letih resnične slaščičarske izkušnje, se zdi naravno in pravilno, da delam v gostinstvu in ne šolstvu ali knjižnici. Hvaležna sem za vse, kar me je naučila znanost, upam, da splošna kultura in umetnost ne bosta nikoli šli iz mode, ampak moje srce je v kuhinji. Potreba po spremembi poklica je prišla sama od sebe, ker globoko v sebi nisem bila srečna. Primanjkovali so mi strast, občutek izpolnjenosti in izzivi. Vesela sem, da me začetni strahovi niso omajali pri uresničevanju te spremembe, temveč so bili odskočna deska,« pravi Čakovčanka.
Šele po končanem študiju hrvaškega jezika in bibliotekartstva na reški filozofski fakulteti se je odločila, da se bo ukvarjala s slaščičarstvom.
Ta izkušnja ji je najprej odprla vrata zagrebške restavracije Dubravkin put, nato Maistrinega hotela Lone v Rovinju in restavracije Plavi podrum v Voloskem. V Hiši Franko, slovenski restavraciji s tremi Michelinovimi zvezdicami, je pet let delala kot glavna slaščičarka. Zadnje leto in pol je glavna slaščičarka v rovinjski restavraciji Cap Aureo, pred tem pa je pet let stažirala pri kuharskem mojstru Jordiju Roci v El Celler de Can Roca, katalonski restavraciji s prav tako tremi Michelinovimi zvezdicami.
Dobro se spomni svojega prvega dne v kuhinji. »Robert Bašić iz Dubravkinega puta je poskrbel, da je vse potekalo brez težav in stresa. Bila sem seveda vznemirjena in imela rahlo tremo, vendar sta mi v spominu ostala njegov profesionalizem in čisti prostor majhne, toda funkcionalne slaščičarne,« se spominja Maša, ki so ji pri karieri najbolj pomagali prav kuharski mojstri.
»Zanimivo je, da sem največjo podporo dobila pri kuharskih mojstrih, ki niso slaščičarji. Največja mentorja sta zame, in bosta verjetno do konca življenja, Yvonne Simone in Leonardo Fonseca Celis. Poleg tega sta moja prijatelja, v Hiši Franko smo skupaj delali pet let. Celostno sta vplivala na oblikovanje moje slaščičarske vizije, poslovno sta me vzgajala ter opominjala na pomen tehničnih veščin, lepoto sezonskih sestavin, dolžnosti do svojega poklica in sodelavcev,« pravi Maša, ki je izpeljala tudi veliko zanimivih in odmevnih projektov, s katerimi neguje svojo mednarodno kariero, kar jo posebej veseli. Tako se je leta 2023 odzvala na vabilo Monike Walecke, pionirke modernega slaščičarstva in pekarstva na Poljskem, in sodelovala na pop-up dogodku v Varšavi, v slaščičarni Cukiernia Tonka. Istega leta je na povabilo revije Fortune na spektaklu v Abu Dabiju, ki je potekal v okviru dogodka The Fortune Global Forum, še z osmerico svetovno znanih in nagrajevanih kuharskih mojstrov kuhala za svetovne voditelje.
»Izkušnje iz Hiše Franko so zame neprecenljive. Hvaležna sem, da sem se tedaj znašla na pravem kraju ob pravem času in, kar je najpomembnejše, s pravimi ljudmi.«
Prav tako je v tem plodnem letu 2023 v Kolumbiji pripravljala večerjo 6 Hands Dinner (večerja šestih rok, op. prev.) s kuharskima mojstroma Alvarom Clavijem in Sheylo Alvarado v restavraciji El Chato, ki je bila leta 2024 izbrana za najboljšo med petdesetimi restavracijami na svetu, bila druga najboljša v Latinski Ameriki oziroma 25. najboljša na svetu. V Kairu je na Tednu hrane vodila dve kulinarični delavnici in sodelovala na večerji v Izakayu ob velikih imenih, kot so Virgilio Martinez, Maksut Askar, Himanshu Saini, Ana Roš, Jose Avillez, Manu Buffara in Karime Lopez.
Prav tako je pripravljala sladice v restavraciji Fauna, ki je bila razglašena za najboljšo v Mehiki v letu 2023 po izboru 50 najboljših restavracij v Latinski Ameriki, na večerji šestih rok s kuharskima mojstroma Davidom Castrom Hussongom in Maribel Aldaco Silva, ki so jo istega leta na istem izboru prav tako razglasili za najboljšo slaščičarko. Poleg velikih mednarodnih gostovanj je zanjo izjemno pomembno obdobje, ko je bila del ekipe daleč naokrog znane Hiše Franko v Sloveniji.
»Izkušnje iz Hiše Franko so zame neprecenljive. Hvaležna sem, da sem se tedaj znašla na pravem kraju ob pravem času in, kar je najpomembnejše, s pravimi ljudmi. Bili smo svojevrstni argonavti z Ano na čelu, vztrajni in nezlomljivi, otroško resni, mednarodni, a družinski. Vsi smo bili lačni znanja in akcije. Nekje med turkizno Sočo in Nadižo, pod belim vrhom Krna, med vonjem zemljanke, v času covida, z eksotičnimi potovanji in gostovanji, na osrednjem odru v Starem selu – v kuhinji Hiše – so se rodila neločljiva prijateljstva. Zame je to najlepše,« pravi. Ampak sprememba je bila nujna. Zaradi nadaljnje rasti. Zanjo so spremembe pogoj za napredovanje, še posebno če se dlje časa zadržujemo na isti miselni točki.
»Takšne preobrazbe zahtevajo resno delo na sebi in se jih zavestno lotevam, ker se zavedam, da so del rasti. Iz Hiše Franko sem odšla v prijateljskih odnosih, željna nadaljnjega učenja in preizkušanja lastnih možnosti. Zdaj sem v restavraciji Cap Aureo dobila priložnost, da si naprej utiram svojo profesionalno pot. Vabilo mojstra Jeffreyja Velle, da se pridružim ekipi, sem sprejela brez oklevanja, takoj sva se ujela, tudi najin pogled na hrano je enak. Vedno sem ga izredno cenila, Cap Aureo pa sem imela za vodilno hrvaško restavracijo. Jeffrey se močno osredotoča na lokalne izdelke, njihovo sezonskost in trajnost, na kar sem se z veseljem navezala. S spoštovanjem in ljubeznijo do Istre in njenih sadov, začinjeno s sredozemskim šarmom, je Cap Aureo prava progresivna restavracija in odličen kraj za delo.« In strast? »Premišljena preobrazba sestavin v končno sladico je zame strastna kategorija, kakor tudi zadovoljstvo naših gostov,« pritrdi naša slaščičarka, prepričana, da je za izdelavo vrhunske sladice potrebna predvsem ljubezen.
»Ljubezen je vedno najpomembnejša sestavina, enako kot imeti zanimanje in voljo za to, v kar vlagamo, v tem primeru v izdelavo sladice. Ni neke formule in tudi najbolj podrobno napisan recept v izvedbi nekoga, ki ni zainteresiran, bo dal slab rezultat. Profesionalno rečeno, veliko znanja in veščin je potrebnih, da se doseže mojstrstvo, kot v vseh drugih poklicih. Kreacije so že višja, bolj inventivna raven tega mišljenja,« poudari Maša, ki ni pozabila svojega drugega poklica, čeprav se z njim ne ukvarja. Spet se vrača k branju.
»Do pred kratkim sem bila osredotočena na knjige iz slaščičarstva in kulinarike na splošno, monografije, knjige z recepti in tehnikami, najpogosteje z izobraževalno vsebino. V zadnjem času pa se vračam k leposlovju, ki ga najpogosteje kupim ali pa si ga izposodim od prijateljev. Rada imam tudi poezijo. Na začetku tega leta sem si podarila Novakov Slučaj vlastite pogibelji (Primer lastne pogube). Upam, da se bom nekega dne spet včlanila v knjižnico,« sklene vsestranska slaščičarka Maša.
Komentarji