V rubriki Mlado pero, ki jo Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstav­ljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisot­nost v slovenski publicistiki. Za tokrat­no pero je poprijel prozaist, scenarist in režiser Matjaž ­Jamnik, recenzijo njegovega dela je pridala kritičarka Izabella Rajh.

»Ko sem se spomnil oropati trgovino, sem šefov kombi pustil na parkirišču in se ležerno odpravil proti domu. Bil je tak dan, ko sem hotel res jebat mater poletju. Beton je bil kot sahara, jaz pa sem se počutil kot iz plastike ali plastelina; stopljen kot lizika,« v kratki zgodbi Venija zapiše Matjaž Jamnik (1995), sicer filmski in televizijski režiser, ki je ob študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo končal še študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 2018 pa se je podpisal pod filmski prvenec, dokumentarec Zgodovina zapuščanja, ki tematizira družinsko preteklost bolnice s kroničnim bolečinskim sindromom. Leto zatem je ustvaril diplomski film Nihče ni rekel, da te moram imeti rad, ki je bil kot prvi slovenski kandidat izbran v sekcijo Cinefondation filmskega festivala v Cannesu, predvajan je bil tudi na številnih mednarodnih festivalih ter mu prinesel univerzitetno ­Prešernovo nagrado.

Šele ko si empatičen do vseh, se najbolj približaš resnici

V sodelovanju z direktorico fotografije in asistentko kamere Gajo Najo Rojec je Matjaž Jamnik zatem režiral in produciral dokumentarni projekt Sutherland v okvirju (2021); film, ki se osredotoča na majhno in etnično raznoliko skupnost v Južni Afriki, še vedno potuje po mednarodnih filmskih festivalih, na festivalu kratkega filma FeKK v Ljubljani pa je prejel dve nagradi. Ob tem je Jamnik lani sodeloval pri postavitvi in realizaciji dokumentarne razstave Zgodilo se je čisto blizu nas, ki se je v Galeriji Vžigalica in Galeriji Vodnikove domačije Šiška ob trideseti obletnici poklonila spominu na pregnance, ki so med vojno v Jugoslaviji prebegnili iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo, trenutno pa v sodelovanju s produkcijsko hišo Nosorogi pripravlja kratkometražni film Rimbaud z mojega dvorišča.

Kot je poudaril Matjaž Jamnik, ga pri pisanju – tako proze kot scenarijev – vznemirja predvsem »možnost ubesedovanja kompleksnosti človeškega vedenja, tega, kako obstajamo, se srečujemo in sobivamo z zunanjim svetom. Pisanje omogoča, da prepoznam stik med notranjim svetom svojih likov in svetom, ki obstaja zunaj, ter se sprašujem, kako se ta svetova srečata, kako vplivata drug na drugega, se omejujeta in včasih onemogočata. Poleg tega literatura omogoča ubesedovanje različnih izzivov vsakdanjega živ­ljenja, ne glede na to, kako ne­vznemirljivo ali vznemirljivo je na trenutke. Prepoznavanje stisk, dilem in težav, iz katerih je mogoče izpeljati zgodbo, nas potrjuje kot živa bitja.«

Pluti po morju jezika

V tem je užitek branja in pisanja, dodaja avtor, saj vsakodnevno življenje »redkokdaj ponudi konflikt, ki bi bil zanimiv z dramskega ali proznega vidika. Po drugi strani je vsakdan poln latentnih konfliktnih situacij, neizrečenega nezadovoljstva in zgolj zamišljenih dejanj, ki jih ne uresničimo. Pisanje omogoča, da se tovrstne situacije razcvetijo na papirju, da o njih špekuliramo, se jim čudimo in se nad njihovo nenavadnostjo tudi naslajamo.«

Zanj je izredno pomembno, da piše »o nečem, česar ne poznam. Da zamisel, zaradi katere sedem pred list papirja – ne, ne pišem na računalnik –, v meni vzbudi dovolj močno zanimanje, da si želim izvedeti, kako bi se tovrstna zgodba lahko razvila, kakšen jezik bom uporabil, kakšne podobe opisal in, ne nazadnje, kakšen bo zaključek zgodbe. Raziskovanje je – vsaj zame – ključni element kreativnega procesa, zato si na neki način želim, da bi lahko v vsaki zgodbi uporabil drug jezik, druge besede, opisoval podobe, ki bi bile v čustvenem smislu še nedoživete, da bi lahko z vsako naslednjo zgodbo zavrgel vse prejšnje, vse zapisal na novo. Želim si, da bi kot avtor presenečal.«

Pri tem so ga v veliki meri zaznamovali in vodili Flaubert z Vzgojo srca, kratke zgodbe Raymonda Carverja ter James Joy­ce z Dublinčani in Portretom mladega umetnika, saj je v omenjenih delih »prepoznal nagnjenost k opazovanju, zaradi katere so se manj ukvarjali s stopnjevanjem napetosti ali z dramskimi pogoji za kakovostno zgodbo, ampak so pozornost raje namenili svetu, v katerem živijo. Pisali so, kako se jim je svet razkrival, kako jih je vznemirjal, kako so se mu čudili.« Jamnik je dodal, da potrebo po ubesedovanju resničnosti, opaženega, prepozna tudi pri sebi, vzor – tako za literarno kot za filmsko ustvarjanje – so mu tudi številni filmski ustvarjalci (omenil je Steva McQueena, brata Safdie, Abbasa Kiarostamija, Francesca Rosija, Ermanna Olmija in druge).

»Posledica filmskih vzorov je, da vse več pozornosti namenjam vsebini, torej plotu; kako je sestavljen, kako se odvije. Zamišljanje vsebine doživljam kot ključni ustvarjalni trenutek in si ne dovolim, da bi jezikovna spretnost odtehtala pomanjkljivo zamišljeno zgodbo,« je dejal in poudaril, da bi svoje delo rad razvil v daljše pripovedne oblike. Doslej se je »ukvarjal predvsem s kratkimi zgodbami, pisal kratke filme, snemal kratke dokumentarce, počasi pa prihaja čas, da napišem tudi kaj daljšega«.