S Federico Brignone ne klepetava le o smučanju

Današnji petek bo prav poseben za Ilko Štuhec, dvakratno svetovno prvakinjo v smuku. Pred natanko šestimi leti je namreč dosegla svojo prvo zmago za točke svetovnega pokala, skupno je zdaj pri devetih zmagah v svetovnem pokalu, s čimer je druga najuspešnejša slovenska alpska smučarka. Prizorišče Lake Louise si je ohranila v čudovitem spominu, prav tu pa bo danes (20.00) vstopila v novo sezono. Z 32-letno Mariborčanko smo se pogovarjali o izzivih poolimpijske zime, odnosu novega opremljevalca in prijateljicah med smučarkami.

Ilka, takole na daljavo ste videti dobre volje, kolikor spremljamo ta prvi utrip na uvodnem prizorišču sporeda alpskih smučark v hitrih disciplinah so zdaj še najbolj moteče nizke temperature, kajne?

Ni ravno tako hudo moteče, za vse je enako, moraš se bolj obleči, zaščititi obraz pri smučanju. Je pa res mrzlo, včeraj zjutraj je bilo tudi -31 stopinj.

Pa ste to pogosto doživljali na tem kanadskem prizorišču?

Ne vem, res sem bila tu pogosto, pa ni pravila. Bilo je že deset stopinj nad ničlo, a tudi trideseti pod njo.

Vsekakor pa ste ne glede na zahtevne razmere uprizorili zelo spodbudno smučanje na uradnih treningih, kot bi gledali Ilko iz njenih najboljših časov ...

Tu sem desetič, marsikaj mi je jasno. Seveda se proga spreminja, vrata so kakšna drugače postavljena, a navadiš se in tu sem se pogosto dobro počutila. Zato nisem bila zadržana, odsmučala sem, kot sem lahko, podrobna videoanaliza pa bo pred tekmo odpravila morda še kakšno vprašanje. Časi so resda spodbudni, nastopi še niso bili popolni, lahko je še veliko boljše.

Z Alexandrom Lotschakom, Kästlejevim direktorjem; Ilka Štuhec imenitno sodeluje. FOTO: Mediaspeed.net

Kje so ti razlogi očitno dobre generalke za prvi smuk sezone: gre za dobro telesno pripravljenost, delež nove opreme, tudi spremembe v ekipi?

Vse skupaj. Pri smučanju se mora za uspeh marsikaj poenotiti. Gre za motivacijo pri novi opremi in spremembah v ekipi, vedno bolj spet postajam sproščena in obenem samozavestna. Vadila pa nisem zgolj v brezhibnih razmerah, kar je tudi pomembno. Žal se vedno večkrat, tudi zaradi podnebnih sprememb, ki vplivajo na zimo, znajdemo v težkih razmerah na tekmi, zato je prav, da tudi treniramo v raznolikih okoliščinah. Ni lepo, je pa koristno na dolgi rok.

Kaj pa posledice vaših poškodb v zadnjih letih?

V bistvu resnih omejitev in preprek ni. Morda je pri kakšnem skoku drugače, toda večinoma lahko delam prav vse kot tekmice. Celo poletje treniraš zato, da si res dobro telesno pripravljen.

V Mariboru na zadnji novinarski konferenci je bilo tudi veliko besed o zelo pristnem, domala družinskem odnosu med vami in novim opremljevalcem Kästlejem. Kako pa je zdaj s tem sodelovanju na tekmi, denimo te dni v Severni Ameriki?

Še vedno je na visoki ravni. Rainer, direktor tekmovalnega dela, je tu, s serviserjem se veliko pogovarjata. Tudi naš lastnik je prišel s soprogo na to prizorišče. Lepo je občutiti ta odnos tudi na tekmi, ne le na daljavo. Ta podpora potrjuje, da je to sodelovanje pomembno na poti do uresničitve ciljev. Pri Kästleju si želijo dokazati, da imajo dobro opremo, pa četudi nimajo toliko tekmovalcev kot nekatere večje tovarniške ekipe v smučanju. In na drugi strani si seveda tudi tekmovalci želimo dobrih rezultatov, motivacija je obojestranska.

Sicer pa vam Lake Louise pomeni res veliko, tu ste dvakrat zmagali ob vstopu v sezono 2016/17, v kateri ste nato prvič osvojili naslov svetovne prvakinje od skupno vaših dveh. Kaj je tukaj takšnega, kar botruje vedno znova vašemu dobremu počutju?

Vsako prizorišče je na nek način posebno, a tu si res v stiku s prvinsko, domala nedotaknjeno naravo. Stojiš v štartni hišici, se ozreš v naravo in si ob vsej lepoti brez besed. Sama proga pa ni ravno najtežja, ne pa tudi najlažja. Ne smeš si privoščiti napake. Obenem tu proga ohranja vse, kar mora smukaška imeti: nekaj resnih ovinkov, strmino, prelomnice, ravnino, skok. Res, pravi smuk, ni kaj.

Kaj pa spomin na ti dve zmagi?

Res so lepi spomini. Res pa je tudi, da je od tega šest let, kar je kar dolga doba, marsikaj se je vmes dogajalo ... Drži, dvakrat zapored sem zmagala, nisem pa pri tem ne prva ne zadnja. Res pa tu vedno znova uživam in ta vikend so tu nove tekme, ki so svoje poglavje.

Seveda je vse podrejeno petkovemu štartu, toda kaj se dogaja takrat, ko ste pa uro ali dve prosti?

Zelo različno. Precej sem zdaj na telefonu. Zdaj smo že kar nekaj tednov od doma, zato te trenutke izkoristim, da se slišim z domačimi, s prijatelji. Drugače pa berem, pogledam kakšen film.

Pred tremi je takole optimistično pričakovala sezono, nakar so se ji zvrstile poškodbe. FOTO: Tomi Lombar/Delo

Kaj pa konkurenca: nekatere že dolgo poznate, druge so mlajše?

Nisem se prav podrobno posvetila analizi tekmic. Pogledala sem le štartni seznam, videla, da sem v izbrani družbi štirih najstarejših (smeh). Drugače pa s tistimi, s katerimi ohranjam prijateljstvo, spregovorim kakšno besedo, spijem kavo, grem na sprehod. Skratka prijateljske stvari, povsem običajne zadeve. Lepo je, ker imamo podobne izkušnje, veliko smo z doma in tako naprej. Skratka z leti se seveda še bolj zbližaš, deliš izkušnje, obujaš spomine in ustvarjaš nove ...

S kom ste v posebej dobrih odnosih?

Posebej s Federico Brignone. Pa tudi z Marie-Michele Gagnon. Pa je še nekaj deklet, s katerimi se super razumemo. Se slišimo kdaj tudi v poletnem času in se ne pogovarjamo le o smučanju.

Kakšen bo cilj na današnji uvodni tekmi?

Edini cilj je smučati sproščeno.