Predsedniških čivkov ni bilo

Šport in politika ne gresta skupaj, naj bi veljalo nekakšno pravilo, toda bodimo iskreni, res ni lepšega in bolj všečnega dvojca za zavajanje ljudstva in dobrikanje. Ampak naj me nekdo popravi ali opozori, ker nisem opazil ali če sem prezrl. Vselej pozorni predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je na svojem uradnem računu pozabil čivkniti ob edinstvenem dosežku enega največjih športnih sinov Anžeta Kopitarja. Tudi športno selektivnemu predsedniku vlade Janezu Janši so prsti zamrznili ob podvigu, ki je, če bi ga primerjali z drugimi področji, fantastičen in skoraj nepredstavljiv dosežek.

Oba sta znala »nagraditi« že marsikaj manj pomembnega ali odmevnega.

Spodrsljaj spoštovanih gospodov – iz mojega zornega kota vrednotenja in spoštovanja Kopitarjevih športnih uspehov to pač je spodrsljaj – me ne preseneča, saj sta vendarle del shizofrenične politične družine na Slovenskem, ki si domišlja, da je nad vsem in sposobna vsega. Dopuščam in oproščam, da jima je ob številnih drugih sila pomembnih stvareh za delovanje države in družbe preprosto ušel dosežek nobelov­skega ranga, ki hkrati razkriva, da imata ob sebi sila nespretne ali omejeno razgledane svetovalce, ki v času vseh mogočih teorij zarote, prerekanja ali razdvajanja državljanov, »navijačev« niso zaznali tako svetlega in izjemnega podviga klenega slovenskega fanta.

Skratka, za oba vrhovnika velja (znova vsegliharsko?!), da sta zamudila priložnost, da bi bila vidna in slišana. To je sicer v nasprotju z nič koliko pozivi ob njunih objavah, da sta zamudila priložnost, da bi bila tiho.

Morda gre pri tem prezrtju tudi za pretirano uspešnost, zaradi česar so zmage ali drugačne vrste podvigov preprosto logična posledica.

Ko je bil Anže izbran na naboru, je bila hokejska in širša slovenska športna družina vesela, ne pa evforična. Skromna, o več sto točkah slovenskega fanta v najmočnejšem hokejskem klubskem tekmovanju na svetu nihče ni razmišljal. Pa je prišla prva, druga, tretja ... stotica, dva Stanleyja, kar v mestu angelov in smetane šovbiznisa ni uspelo niti največjemu med največjimi Waynu Gretzkemu, z njimi pa tudi Kopitarjev ugled, vpliv, kapetanski trak, milijoni dolarjev. In tudi četrtfinale olimpijskega turnirja s slovensko reprezentanco. Tako preprosto je bilo vse, da je bila tudi tisoča točka dosežek, ki enemu najboljših hokejistov v zgodovini ne more uiti. Za vse, s hokejskimi soborci vred, je dosegel nekaj, kar mu je bilo že zapisano v genih.

V 104-letni zgodovini NHL je Anže Kopitar postal 91. igralec, ki je dosegel 1000 točk. Ko bo drsalke in palico obesil na klin, bo še kakšna stotica več.

In ne le za predsednika, tudi za Hokejsko zvezo Slovenije bi se spodobilo, da bi svojemu največjemu zvezdniku namenila čestitko.