Levi začeli, desni le nadaljujejo

Slovenska nogometna družina je bila zadnjih deset dni na nogah. Vsaj tista, ki ji je bliže leva ideološka izbira. Za nogometne privržence z desnega brega si ne upam trditi, da jih je koronska ustavitev nogometnega življenja »strgala z verige«, vseeno pa jim tudi ni bilo.

Hočeš nočeš je svetovno najbolj priljubljeni in predvsem pomembnejši šport postal del slovenskega boja proti virusu, ki je svet obrnil na glavo. V to, ali vladajoči vlečejo prave poteze, se ne bom spuščal, bom pa poskušal malo osvetliti zgodovino slovenskega nogometa, desetletja ujetnika edinstvene paradigme (še posebno v okolju, ki je bilo nekoč nogometno najbolj razvito in tudi najboljše na svetu), ki je bolj ali manj kriva za njegovo zdajšnjo vlogo v slovenskem športu in skupnosti. Zdaj, ko so naši športni ideologi nenadoma odkrili, da je nogomet lahko vodilna panoga in ključni podpornik v boju za statusno boljšo vlogo športa v slovenski državi, je to še toliko bolj zanimivo.

Pred drugo svetovno vojno je imel nogomet na Slovenskem ugled in pomen. Oče slovenskega športa, inženir Stanko Bloudek, je žogo prinesel iz Prage in jo vsadil v slovensko dušo. Nogomet je postal narodni spodbujevalec in se je zato prvi soočil s krutostjo, najprej fašizma in pozneje tudi nacizma.

Slovenska nogometna kalvarija pa se je zares začela po drugi svetovni vojni, s »klasifikacijo« slovenskih oblikovalcev športnih panog znotraj večnarodnostne skupnosti, ki se je kulturno in razvojno razlikovala kot noč in dan. Nogomet je bil potisnjen v drugo kategorijo in kljub priljubljenosti med ljudmi ni nikoli predstavljal resnejše sile, ki bi lahko povzročila »revolucijo«. Te pa so se oblastniki najbolj bali in so se dobro zavedali, da se prav na štadionih lahko množica šport­nih navdušencev spremeni v nekaj drugega, česar si nihče od njih ni želel. Postal je žrtev še tretjega izma.



Politika je perfidno odločila. Nogomet je balkanski šport (ves čas pa zmagujejo bogati severnjaki in zahodnjaki, Germani in Romani), šport za prišleke z juga, z dodatkoma delavski in za manj pridne (bistre, pametne ali kakorkoli že), in nima zveze s slovenstvom, kot so si ga zamišljali. V utrjevanju tega prepričanja so bili zares temeljiti in uspešni. Tudi po osamosvojitvi so v naslednjih tridesetih letih na 45 let podlage navkljub neverjetnim podvigom vztrajno ohranjali športno mejo med »smučarskim narodom« in preostalim.

Ta kratki in, priznam, tudi subjektivni zgodovinski opis poti slovenskega nogometa v letu 2021 najbolj pregledno in preprosto razkrije moč za nogomet pogubne večdesetletne indoktrinacije, ki ni izbirala na levi ali desni strani. Najuspeš­nejša je bila prav v nogometu, a podobno so jo odnesle še kakšne druge svetovno pomembne panoge.

Zdajšnje stanje in statusna vloga nogometa v slovenski državi sta bolj ali manj posledica indoktrinacije. Vcepljanja mišljenja, ki nima nobene zveze z realnostjo in zdravim razumom. Paradoks je, da so si ga izmislili in prenašali iz roda v rod levi, sprejeli pa tudi desni – aparatčiki.

Nazadnje še pogled v slovensko nogometno družino. Mar ni prav trenutna kriza razgalila njenih slabosti in pripravila priložnosti za nalivanje čistega vina in razmislek, ali je na pravi poti in z ustreznimi možmi?