Tudi brez alpincev med jedrnimi državami

Že sezono, dve ali tri se nakazuje za slovenske razmere velik preobrat. Ni sicer povsem jasno, ali zaradi naključij ali jasnovidne politike. Če gre za prvo možnost, potem ji je treba dati še nadgradnjo v verodostojnosti in resno zastavljenih projektih, če za drugo, je prva že v nastajanju.

Svetovno prvenstvo v alpskem smučanju v Cortini d'Ampezzo je zaradi skromnih dosežkov slovenske reprezentance morda še eden zadnjih udarcev za slovensko alpsko smučanje. Ne mislim na najbolj skrajno možnost, temveč na dokončni zbogom vodilne vloge alpincev v organizacijskem ustroju smučarske družine, ki ima ob nogometni največji proračun. Zdaj pripada alpincem največji del sredstev, malo manj kot tret­jinski od več kot 15 milijonov evrov.

Organizirano tekmovalno alpsko smučanje v resnejši množični obliki je v Sloveniji passé. Prej ko se bodo s tem sprijaznili ključni alpski možje pri krovni organizaciji, prej se bodo lahko brez zavisti posvetili novim razvojnim izzivom, v katerih bi lahko imele prednost bolj življenjske panoge, sicer pisane na kožo slovenski duši in telesu.



Kakšna je prihodnost alpskega smučanja znotraj smučarske družine in nasploh v Sloveniji, je sicer že dlje časa znano. Zasuk sta napovedala Tina Maze in njen partner Andrea Massi s svojim zasebnim projektom oziroma nekakšno obliko javno-zasebnega partnerstva med SZS in Team to aMaze. Drugače najbrž ne gre, najbolj nadarjeni, ki se prebijejo skozi vse bolj skromno selekcijo, se v svetovni vrh tako rekoč ne morejo povzpeti, ne da bi se osamosvojili. Slovenske smučarske reprezentance z dvema ali tremi tekmovalci različnih kakovosti in sposobnosti preprosto ne morejo zagotavljati resnega razvoja najboljšim.



Za vrhunske smučarje, kot sta ta trenutek naša najboljša Meta Hrovat in Žan Kranjec, obstaja še drugačna možnost od osamosvojitve. To je popolna podreditev vseh in vsega najboljšim, najbolj nadarjenim (če je eden ali ena, pa naj bo), pri čemer se mora tudi stroka (trenerska srenja) odločiti, ali naj slovensko alpsko smučanje najbolj nadarjene usmerja v »širino« ali specializacijo za eno samo disciplino. Hrovatovi in Kranjcu očitno v razvoju manjka prav širina.

Brutalnost, zahtevnost in neizmerna količina odrekanja ob vse prej kot idealnih naravnih možnostih so še zelo pomembne podrobnosti, ki pri zdajšnjem življenjskem slogu ne gredo v prid tekmovalnemu smučanju oziroma vzgoji smučarskih šampionov, a vse bolj konkurenci v smučarski družini. To še ne pomeni, da vrhunskih alpskih smučarjev ne bo več, da ne bo kolajn na velikih tekmovanjih, stopničk v svetovnem pokalu ali da se Slovenija umika iz prestižne družbe razvitih in bogatih držav. Le uspehi bodo redkejši. Dokler se ne bodo pojavili nove Mateje, Tine, Ilke, Bojani, Jureti ...

Slovenija kot ena jedrnih držav s prevladujočimi zimskimi športi ni ogrožena. Le njene prioritete se bodo spremenile, ker ji to omogočajo naravne danosti in zelo konkurenčna infrastruktura, ki je v smučarskih skokih in biatlonu vrhunska. Predvsem pa človeški viri in nrav jeklenih slovenskih fantov in deklet.