Zorman vs. Žvižej, prijateljstvo (ne bo) na preizkušnji

Uroš Zorman in Luka Žvižej sta spisala debelo poglavje slovenskega rokometa. Ljubljančan Zorman je zbral največ nastopov za reprezentanco (225), Celjan Žvižej največ golov za izbrano vrsto (702), v kateri sta bila v dobrem in v slabem med letoma 2000 in 2016. Skupaj sta na Rokometni simfoniji v Zlatorogu pred skoraj natanko dvema letoma sklenila športno pot. Nekdaj soigralca pri Celju Pivovarni Laško bosta v soboto tekmeca. Žvižej bo v tekmi 4. kola lige NLB kot trener Maribora gostil Zormanov Trimo.

Zorman in Žvižej sta letnika 1980, a loči ju 11 mesecev, prvi je rojen 9. januarja, drugi 9. decembra. Zorman ima bogatejšo igralsko kariero, saj je s tremi klubi (Celje, Ciudad Real, Kielce) štirikrat osvojil ligo prvakov, Žvižej jo je leta 2005 z Barcelono. Zorman se lahko pohvali s srebrno kolajno z domačega EP 2004, oba sta tega leta debitirala na olimpijskih igrah v Atenah, Zorman je bil tudi v Riu 2016 ...

Zorman se je tudi prej podal v trenerske vode, bil je pomočnik Talantu Dušebajevu v Kielcah ter Veselinu Vujoviću in Ljubomirju Vranješu v reprezentanci, preden je zagrabil za izziv pri ambicioznem Trimu, s katerim je v prejšnji sezoni osvojil drugo mesto v 1. SRL.



Žvižej je bil predlani v Celju PL pomočnik Tomažu Ocvirku in lani trener mladincev, samostojna pot med člani se je zanj začela katastrofalno. Po slovesu Ocvirka je začasno prevzel Celjane, doživel blamažo v Velenju in izgubil naslov. Nič kriv in nič dolžen je zapustil rojstno mesto in se odpravil v Maribor, kjer je bil pred leti nekaj časa tudi igralec ...

»Ja, majhen je ta svet, spet sta se nama prekrižali poti. Vesel sem, saj se že nekaj časa nisva videla. Dobro je, da prihajajo v ospredje mladi trenerji in prinašalo svež veter v rokomet,« kolega na daljavo pozdravlja Zorman, ki ima več kilometrine od Žvižeja. Ta je hitro spoznal, da sta biti igralec in trener dva različna svetova, kar Zorman že dobro ve. »Seveda, kot si igralec, skrbiš zase, ko si trener, skrbiš za 20 ljudi. Ukvarjati se moraš tudi s pedagogiko, psihologijo in podobnim. Enim je to lažje, drugim težje. Kdor zna vse to združiti, je uspešen,« pove Zorman.

Različne ambicije

Fant iz Štepanjca ima močno ekipo, ki še ne pozna poraza v domači sezoni in se odkrito spogleduje z naslovom prvaka, osnovni cilj Žvižejevih vijoličastih je čim prejšnja zagotovitev obstanka. Se je pa Maribor že pogosto izkazal za past za favorite in v Taboru bosta stari sablji Luka in Zut prijatelja pred prvim in po zadnjem zvoku sirene, vmes pa srdita tekmeca.



»Oba se bova trudila za zmago svojih ekip, je pa vedno treba ostati človek in spoštovati tekmeca. Ker ne bova na igrišču in ne bova v dresih, si ne bova mogla skakati v lase. Žalostno je, ko vidim, kako se nekateri trenerji zunaj igrišča prijatelji, med tekmo pa jih zanese in si izmenjujejo grde besede. Z Luko se nama to ne more zgoditi,« zatrjuje Zorman, ki ne beži od vloge favorita. »Naši cilji so biti čim bližje vrha ali celo na njem, je pa v slovenski ligi vsako gostovanje nevarno.«

Prelomno leto

Liga NLB sicer ne premore kakovosti kot nekoč, Slovenija prvič nima kluba v ligi prvakov, mladi igralci prehitro odhajajo na tuje, denarja je malo in korona je stvari še poslabšala. Je pa zelo izenačena in napeto bo do konca.



»Začetek je nakazal, da bo liga zanimiva. Favoriti so le na papirju, razlike so majhne. V Evropi imamo samo Gorenje in Ormož, škoda za Celje in za nas, da nam ni uspelo priti v evropsko ligo, ki je postala zares močna. A sem optimističen. Menim, da bo to leto prelomno in da bo šlo vse skupaj samo navzgor, korone bo konec, gospodarstvo bo okrevalo in denarja za šport bo več. S tem bo rasla tudi naša liga,« si boljše čase obeta Zut, ki je bil resno v igri za klop bogatega Meškova, vendar je ostal v Trebnjem, čeprav to gotovo ni njegov skrajni domet.



»Marsikaj se dogaja, za zdaj sem z mislimi le pri Trimu. Klub ima ambicije in skušali jih bomo uresničiti. Družina je na Dolenjskem srečna in marsikaj bi se moralo 'poklopiti', da bi se spet selili.«