Ne zid, temveč most med Vujovićem in igralci

Uroš Zorman v 18 letih ni niti enkrat rekel ne reprezentanci, rekorder z 225 nastopi se tudi tokrat ni izneveril klicu domovine, sprejel je povabilo selektorja Veselina Vujovića in bo kot njegov pomočnik skušal Slovenijo pripeljati na olimpijske igre v Tokiu.

Vujović je že pred petimi meseci za Delo izjavil, da se mu zdi edino logično, če bi se Zorman, dolgoletni kapetan, pridružil njegovemu strokovnemu štabu. A potem je sledilo zatišje, ki ga je – kot trdijo poljski viri – prekinilo šele povabilo novega poljskega selektorja Patryka Rombela, da bi se pridružil njegovemu strokovnemu štabu. Zorman naj bi takrat poklical na RZS in se pozanimal, kako je zdaj z njegovim morebitnim angažmajem. Takrat je voda vendarle stekla na slovenski mlin …



»Ne bi komentiral, kako se je vse skupaj zgodilo, pomembno je samo, da smo prišli do dogovora,« govoric, da se je kar sam povabil, ni želel potrditi Zorman, ki je lansko poletje sklenil igralsko kariero in postal pomočnik Talanta Dušebajeva v Kielcah. V vlogi reprezentančnega pomočnika številka 2 za Urošem Šerbcem naj bi debitiral na aprilski akciji z dvema tekmama z Nizozemsko. Zmagi bi Slovencem že zagotovili prvo mesto v skupini in nastop na januarskem evropskem prvenstvu.



»Glede tega imam eno težavo, tukaj v Kielcah sva bila z Dušebajevom dogovorjena, da bom v pomladnem reprezentančnem premoru jaz vodil ekipo, ker jo je on med jesenskim, ko sem bil prost jaz. Moram preveriti, kakšne so možnosti,« je pojasnil Zorman, ki je imel z Vujovićem kratko, a zelo burno obdobje, v katerem ni manjkalo iskric med dvema egoma.
 

Šef ima vedno prav

»Bilo je pestro, a vedno sva se spoštovala in nikdar prekoračila meje. Nič ne bi imel proti, če bi bilo tudi najino novo sodelovanje burno, ne nazadnje smo šli leta 2016 na olimpijske igre,« je razmišljal Zorman, ki je reprezentančno pot sklenil novembra 2016. Njun odnos bo vendarle moral biti drugačen, zdaj ne bo več glavni v slačilnici, prestopil je Rubikon in prišel na Vujovićev breg ...



»Na srečo sem ta prestop naredil že v klubu, zato mi bo lažje. V trenerskih vodah se super počutim, če bi vedel, da bo tako, bi že prej končal kariero. Reprezentanca bo zame še en velik korak naprej, ker je to moja domovina, še toliko lepše. Ne gre pa čez noč. Danes si s fanti deliš garderobo, jutri si že njihov trener. Gotovo ni rešitev v tem, da bi postavil zid, vloga pomočnika je vseeno lažja, še vedno precej podobna kapetanski. Najprej bi rad postal nekakšen most med ekipo in selektorjem. Nočem se nikamor siliti. Šerbec je prvi pomočnik in bo med tekmami sedel na klopi, medtem ko bom jaz na tribuni kot nekakšen zunanji svetovalec. Vujović pa je šef in šef ima vedno prav, tako mora biti.«
 

Tokio 2020 osnovni cilj

Vujović je pred časom za srbski medij potarnal, da pri Slovencih včasih pogreša zmagovalno miselnost. Morda si je prav zato želel karizmatičnega Zormana, rojenega zmagovalca, ki je s tremi klubi štirikrat osvojil ligo prvakov.



»V tisti njegovi izjavi se že nisem prepoznal,« je »Vuja« tudi Zormanu malce dvignil pritisk. »Prepričan sem, da imamo Slovenci kakovost, znanje in željo po uspehih. Vujovića je očitno precej prizadel poraz proti Madžarom, zaradi katerega smo izpustili SP in priklicali temne oblake. Jaz pa verjamem, da je pred Slovenijo svetla prihodnost, imamo mlado generacijo, ki lahko pride na olimpijske igre v Tokiu in še na naslednje, pred nami je obdobje petih let, v katerih se lahko nadejamo dobrih rezultatov,« svojim naslednikom zaupa Zorman.

Naslednji velik izziv bo euro 2020, na katerem bo vložek ogromen. Slovencem le visoko mesto prinese zadnjo vstopnico za olimpijske kvalifikacije. »Lažjo pot smo zgrešili, zdaj gremo po težji. Glede na razplet SP, kjer so bili vsi favoriti pri vrhu, je realno pričakovanje, da bi nam na EP šesto, sedmo ali celo osmo mesto ohranilo olimpijske sanje, tega pa je Slovenija vsekakor sposobna. Osnovni cilj ostaja Tokio 2020, ne bo lahko, zato bo treba zavihati rokave.«