Zorman danes in nikoli več, poslavlja se kot šampion

Kielce – »Bolje biti mlad trener kot star igralec,« si je po dolgem premisleku rekel Uroš Zorman, najboljši slovenski rokometaš doslej, in naposled odvrgel športne copate v kot. Ostal bo pri poljskih prvakih iz Kielc, sprva kot pomočnik trenerju Talantu Dušebajevu.

Čemu tako dolgo odlašanje? Od novega leta naprej ni bilo jasno, ali bo štirikratni zmagovalec lige prvakov in rekorder po številu nastopov za slovensko reprezentanco nadaljeval športno pot ali ne.



»Težko je reči konec. Rokomet je moje življenje, odkar pomnim. Zdravje mi služi, v zadnjih treh sezonah se počutim bolje, kot sem se pred sedmimi ali osmimi leti. Še lahko držim korak z mlajšimi, mikalo me je odigrati še kakšno sezono. Toda naposled je prevladal razum, enkrat je treba reči konec, bolje zdaj, ko sem še cel, kot da bi se zgodila hujša poškodba. Z vodstvom kluba smo našli kompromis,« je pojasnil Ljubljančan, ki se je poslovil v slogu – z novim naslovom poljskega prvaka, potem ko so Kielce tudi na drugi finalni tekmi premagale Wislo Plock.
 

Mehak prehod

Kot igralec je dosegel praktično vse, v 20 letih profesionalne kariere je bil petnajstkrat državni prvak, zdaj se bo lahko prepričal, kako močna je njegova trenerska žilica, za katero je prepričan, da jo ima.



»Enkrat je treba začeti. Najbolje zdaj, ko imam veliko srečo, da lahko takoj presedlam iz igralske v trenersko kariero in to pri velikem klubu, kot so Kielce,« je več plusov kot minusov za spremembo naštel Zorman, ki bo desna roka Dušebajevu, s katerim se poznata že iz igralskih časov pri Ciudadu Realu in sta dala skozi že marsikaj. Kako se bo obneslo?

»Če povem po pravici, nimam pojma, kako bo delovalo. Kot razmišljam, pa je vloga pomočnika v narekovajih podobna vlogi kapetana, neka vez med stroko in igralci. Ne bo se mi treba takoj distancirati od ekipe, biti takoj palica, veliki šef. Mislim, da je bo to lep, mehak prehod.«

Zorman bo tako nadrejen rojakoma Deanu Bombaču in Blažu Jancu. Na igrišču ga bo zamenjal hrvaški as Luka Cindrić. Fant iz Štepanjskega naselja nikdar ni bil znan po skromnosti, njegove trenerske ambicije segajo najvišje, vse do mesta selektorja slovenske reprezentance, v kateri je pustil ogromen pečat.

»Gotovo so to sanje vsakega trenerja. Državnemu grbu nikdar nisem obrnil hrbta, poškodovan ali ne, utrujen ali ne, ponosno sem zastopal Slovenijo v vseh teh letih. Če bo enkrat prišel klic domovine, se bom odzval. Zavedam pa se, da me čaka veliko učenja in dokazovanja. Najprej bom moral prevzeti klub kot prvi trener, potem pa naprej, korak za korakom,« bo Zorman videl, kam ga bo popeljala pot: »Pustimo času čas. Nikomur se ne bom ponujal, od nikogar nisem odvisen, naj rezultati povedo svoje. Tako je bilo, ko sem bil igralec, tako naj ostane tudi zdaj, ko sem obrnil nov list.«

Veliko pasti za mlade

Malo je srednjih zunanjih igralcev njegovega kova, toda v Sloveniji že lep čas kar mrgoli odličnih organizatorjev igre. V zadnjem času je Evropo nase opozoril mladi celjski biser Domen Makuc, ki bi lahko postal dostojen naslednik »Zuta«, kot si je Zorman že dolgo tega nadel vzdevek...

»Slovenija slovi kot dežela izvrstnih srednjih 'bekov', vsi nam jih zavidajo. Eni so že vrhunski, drugi imajo potencial za to. Če ste že omenili Makuca, ki je ta čas najbolj vroč, lahko rečem, da ga že kar dolgo poznam, saj je bil že na mojem kampu v Savudriji. Zelo je še mlad, če ga ne bodo zavedli menedžerji, novinarji in mu slava ne bo stopila v glavo, je zanj meja samo nebo. Novejša generacija je obremenjena z družbenimi omrežji, več pasti preži na mlade igralce, kar je zelo nevarno. Fant mora ostati trdno na tleh in garati še naprej.«

Za konec še nekaj samorefleksije. »Zahvalil bi se staršem, ki so me vzgojili v pokončnega človeka. Nikdar nisem bil dvoličnež in vedno sem vztrajal na svoji poti. Imel sem veliko vzponov in padcev. Pri slednjih sem se vedno lahko naslonil na starša, sestro, potem seveda na ženo in svoje tri otroke. Ko si na vrhu, ti prijateljev pač ni treba iskati, ko si na dnu, pa jih ostane le malo. To naj bo sporočilo tudi za vse rodove, ki prihajajo za mano. Ni važno, kaj si dosegel, pomembno je, kaj si se naučil in kaj si pustil za sabo. Šele po koncu kariere spoznaš, kako uspešen si zares bil.«