Dejan Djuranović: Bili smo uspešni, ker smo imeli mentalno moč in samozavest

Malo je nogometašev, ki so tako močno zaznamovali slovensko ligo. Dejan Djuranović je eden od njih. Legenda in simbol 1. SNL, igralec z največ naslovi slovenskega prvaka, kar deset jih je osvojil, tudi pri 56 letih je aktivno vpet v slovenski klubski nogomet in je trenutno trener mladinskega moštva Domžal, vodilnega v »Nextgen« ligi. Primorec iz Ilirske Bistrice je v Delovem nogometnem podkastu VAR delil svoje izkušnje in nogometno pot, ki ji še ni videti konca.

Dejan Djuranović je šampionske naslove zbiral pri Olimpiji kot pri Mariboru. Z vijoličnimi je igral tudi v ligi prvakov. FOTO: Marko Feist

»V moji osebni izkaznici piše 388 tekem v 1. SNL, 58 golov in deset naslovov slovenskega prvaka. Štiri naslove sem osvojil z Olimpijo, šest z Mariborom, še enega si lahko po malem pripišem. Takoj, ko sem končal igralsko kariero, so bile Domžale prvak. Bil sem v strokovnem štabu trenerja Slaviše Stojanovića. Še nekaj moram dodati, tekmam v 1. SNL je treba pripisati še približno 50, 60 iz Medrepubliške lige v nekdanji Jugoslaviji. Tam se je začela moja pot v članski konkurenci in v res zahtevni ligi, kjer sem si nabiral izkušnje. Po osamosvojitvi me je pot iz Izole vodila k Olimpiji,« se je predstavil eden od najbolj prepoznavnih igralcev na položaju zadnjega zveznega igralca. Ni bil klasičen »razdiralec« veljal je za prefinjenega igralca, z visoko igralno inteligenco, ki mu je omogočila, da je videl več kot drugi, da je bil njegov odziv hitrejši od drugih. To je nadomestilo primanjkljaju hitrosti.

Dejan Djuranović je Erminu ŠŠiljaku pripravljal priložnosti, Miran Pavlin je bil njegov reprezentančni tekmec. FOTO: Igor Zaplatil

Primorci smo vladali Olimpiji

»Toda žoga je imela moč in bila je natančna. Kar vprašajte napadalce: Ermina Šiljaka, Klitona Bozga, Anteja Šimundžo, škoda, ker je Zoran Ubavić že pokojni,« je razkril svoj zaščitni znak, natančne podaje v prostor, igralec, ki bi moral po profilu tudi udarjati. »Ni bil to moj slog, ampak sem znal udariti. Je pa bilo nekoč drugače, dovolilo se je več, manj so sodniki 'piskali'. Če sem že bil grob, sem bil zato, ker sem v štartu zgrešil žogo,« je povedal »Đuro«, ki je bil v prvi posadki Primorcev iz slovenske Istre, ki so zavladali pri Olimpiji v prvih letih samostojnosti. Naslove je nizala na primorski pogon.

»Prvi je prišel Samir Zulić, Igor Benedejčič, jaz, že prej Alfred Jermaniš. Tudi Andrej Želko, ki ga, žal, ni več med nami. Z Goriškega je bil Sandi Valentinčič. Pustili smo močan pečat in dominirali. Vsi smo imeli podlago iz medrepubliške lige, iz jugoslovanske šole. Ali iz ulične 'izobrazbe',« je dal vedeti, zakaj so bili tako uspešni na začetku samostojne zgodbe. »V otroštvu smo veliko časa preživeli na igrišču, se družili in se preizkušali v različnih športih. Jaz, na primer, sem bil košarkar, a sem bil tudi v dramskem krožku in planinskem društvu. Ta raznolikost je bila prednost,« se spominja mladosti, ki je imel zanimivo naključje. »Bil sem nadarjen košarkar, slovenski reprezentant v mlajših kategorijah, ko sem šel v srednjo šolo v Ljubljano, sem se moral odločiti in izbrati. Izbral sem nogomet. Ker sem bil nizke rasti in sem ocenil, da ne bom visok. Tudi starši niso bili visoki,« je razkril v poznejših letih zaprisežen hribolazec. Ni ga dvatisočaka, ki ga v Sloveniji ne bi osvojil.

V dresu Maribora in s Klitonom Bozgom, s katerim sta bila soigralca tudi pri Olimpiji, je Dejan Djuranović imel največ uspehov. FOTO: Jure Eržen

V Mariboru najbolj zrel in najboljši

Pri Olimpiji se je Djuranović navadil zmagovanja in osvajanja lovorik, pri Mariboru je bil že igralec s kilometrino in znanjem.

»K vijoličnim sem prišel v najboljših letih, zrel, izkušen. Uspešni smo bili zato, ker smo se med seboj razumeli, poznali, vsako leto smo napredovali in pridobivali izkušnje v tekmah proti najboljšim evropskim klubom. Doma smo bili gospodar, potem smo le še pridobivali samozavest. Res smo bili mentalno močni,« se spominja prvega zlatega obdobja vijoličnih, ki ga je zaznamovala prva uvrstitev v ligo prvakov. Ena od posebnih tekem je bila v skupinskem delu proti Bayerju iz Leverkusna. Vrhunskemu 'bunkerju' bi zavidal tudi Jose Mourinho.

»Zdržali smo dobrih 80 minut. Ampak nekaj je treba razčistiti, takratni Bayer je bil evropski prvak v posesti žoge, imel jo je v povprečju najmanj 70-odstotno. Nihče mu ni bilo kos in mi nismo bili v ničemer bolj drugačni kot druga slovitejša moštva. To je bilo moštvo, ki je vrhunec doživelo dve leti pozneje z uvrstitvijo v finale lige prvakov,« je pojasnil neenakovredno podobo na igrišču Djuranović, ki je po koncu igralske kariere nogometno pot nadaljeval med trenerji. Na članski ravni je bil trener Radomelj in Domžal. Zdaj uspešno predaja znanje mlajšim igralcem.

Dejan Djuranović in Gorazd Nejedly sta nogometna sopotnika v samostojni Sloveniji. FOTO: Marko Feist/Delo

»Vedno sem se najbolje znašel v napadalnem nogometu. Tudi zdajšnji trendi so takšni, in v tej smeri vzgajam fante. Učim jih igrati. Kamor koli bodo prišli, se bodo morali prilagoditi. Normalno je, da se učijo napadanja od vratarja naprej. Ampak ključno je, da moraš imeti nogomet rad,« je, med drugim pojasnil, kako deluje domžalska šola, ki se ji nasmiha še ena lovorika, in kaj vodi do uspeha. Mladinsko moštvo je vodilno.