Od fašistov, pištol, Erikssona do nove uresničitve sanj

Sredi meseca maja je minilo dvajset let, odkar je v zadnjem kolu italijanskega nogometnega prvenstva Lazio drugič in še zadnjič po letu 1974 osvojil naslov državnega prvaka. Rimski klub je na olimpijskem štadionu Reggino premagal s 3:0, tekmec Juventus pa je na skoraj poplavljenem igrišču v Perugii z lokalnim klubom izgubil z 0:1.

No, rod Lazia iz leta 1974 je bil res izjemen, samo denimo Giorgio Chinaglia je bil s 24 zadetki vodilni strelec serie A. A seveda v »svetovljanskem« Rimu nebeško modri Lazio ni prva navijaška izbira, Roma je bolj priljubljena in ima precej širšo bazo pristašev, tudi v prodajalnah je lahko skoraj povsod mogoče kupiti predvsem rekvizite sinov volkulje.

Lazio je poenostavljeno klub s fašističnim predznakom, denimo njegove izdelke za navijače je v nekaterih primerih zaslediti le v kakšni bolj zakotni splošni športni trgovini. Navijači Lazia sicer po načelu prihajajo iz okolice Rima, klub pa je nastal leta 1900. Zanimivo, fašistična stranka je leta 1927 zahtevala združitev treh rimskih klubov v enega, edino Lazio se je uprl, istega leta pa je nastala Roma.
 

Ustreljen po napaki

Zanimivo je, da so igralci Lazia v šampionskem letu 1974 pred tekmami bivali v rimskem hotelu na robu velemesta, čas pa so si krajšali s streljanjem. In to pravim. Chinaglia je bil v nemirnih časih terorističnih napadov obeh političnih opcij v Italiji tudi podpornik novofašistične politične stranke Italijansko socialno gibanje, srednji napadalec je tudi omenil, da s seboj vedno nosi pištolo magnum, potem ko so nasprotni pristaši vandalizirali prodajalno oblek, ki jo je odprl v Rimu.

Pištole so premogli tudi skoraj vsi v moštvu. Luciano Re Cecconi pa je bil po eni od šal ob obisku pri prijatelju draguljarju, pohecal se je, da je to rop, tudi ustreljen s strani lastnika trgovine.
 

Užalostil Pippa

Naslov leta 2000 pa je igralsko udejanjil tudi Simone Inzaghi, zdaj trener Lazia. Bolj učinkovit strelec je bil sicer njegov starejši brat Filippo Inzaghi, Simone pa je denimo v sezoni 1999/2000 z manj priljubljenim rimskim klubom osvojil dvojno krono, tudi italijanski pokal. No, Lazio je tudi letos v boju za scudetto, po 26. krogih ustavljenega italijanskega prvenstva ima točko manj kot vodilni Juventus (63).



»Težko bo, tako kot leta 2000, zdaj smo tudi izgubili prednost, da smo bili manj utrujeni kot torinski nogometaši, ki so igrali tudi ligo prvakov. Tokrat, ko se bo liga nadaljevala, bo veliko odvisno tudi od tega, kako bo s poškodbami, saj so bili igralci dva meseca izven pravega vadbenega pogona.

No, denimo leta 2000 je bil moj brat Pippo v ekipi Juventusa, sam sem bil nebeško plav, po koncu tekme z Reggino smo odšli v slačilnico in prek televizije spremljali Juventusovo tekmo. Čas je zelo počasi tekel, po spoznanju, da smo italijanski šampioni, pa je vzniknil požar veselja. Čustva po osvojenem naslovu prvaka so še danes težko opisljiva.
 

Brez viška antičnega Rima

Po tekmi smo z avtobusom z olimpijskega štadiona tudi odšli na praznovanje z navijači v rimsko središče. A denimo na Circusu Maximusu, antičnem rimskem štadionu za dirke z vozovi, se nismo niti ustavili, nismo mogli z avtobusa, da bi pozdravili navijače.



Zvečer sem poklical brata, Filippo je bil psihično na tleh, a nogomet je takšen. Pippo je scudetto osvojil dve leti prej. Je bil pa Juventus pred zadnjim krogom v prednosti, a tekme je bilo tudi treba odigrati,« pravi danes 44-letni Simone Inzaghi.
 

Favorit je Juventus

Zdaj ima priložnost, da je z Laziom prvak tudi kot trener. »Morebiti bo tudi tokrat ista kemija kot leta 2000. Bolje je ostati v ozadju, tudi zdaj je favorit za krono Juventus, tako kot dvajset let nazaj. Ko se je prvenstvo ustavilo, smo bili v zelo dobro formi. Ko se bo nadaljevalo, pa moramo vanj stopiti pripravljeni,« je dodal napadalec, ki je takrat v napadalni vrsti rimskega kluba imel družbo v samih mojstrih, Čilencu Marcelu Salasu, Hrvatu Alenu Bokšiću, Fabriziu Ravanelliju in Robertu Manciniju.
 

Simeone vseskozi legenda

A je seveda pri posamičnih zaslugah racionalen. »Vsi smo prispevali k naslovu, eni več, drugi manj. Sam sem bil učinkovitejši v drugem delu prvenstva. Spominjam se gostovanja v Torinu, posnetek tega sem v izolaciji pogledal z veseljem, in derbija z Romo, v teh tekmah sem bil zelo pomemben.



V predzadnjem kolu v Bologni nisem bil na voljo za igranje, igral je Salas in dosegel gol z glavo. Bokšić je v naš prid odločil veliko dvobojev, veliko se lahko zahvalimo tudi Ravanelliju, ki je v klub prišel v januarskem prestopnem roku. Dobro smo bili ekipno sestavljeni.

Tudi zdajšnji trener Atletica Diego Simeone najprej ni igral, nato je postal odločilen, zabil je odločilna zadetka v Torinu in Piacenzi. Vstopil je v igro in zadel, ko nismo uspeli prebiti obrambe tekmecev. Vedno je bil borec, dal je vse od sebe.

Vloge so bile dobro razporejene, vsi smo sprejeli svoje. Nismo bili vselej zadovoljni, a smo bili resnično mirni, sprejeli smo, kar nam je dodelil trener Sven-Göran Eriksson. Šved pa mi je igralsko zaupal. To je bila slačilnica velikih osebnosti. Lahko, da je bil kakšen prepirček, a potem smo vsi na igrišče prišli igrati za barve Lazia. Potem šteje tudi to, da zamer ne nosiš v sebi, in da vsi gremo v isto smer, » je dodal Inzaghi.
 

Odločitve vedno v prid kluba

Mu je ta izkušnja med takratnimi šampioni pomagala pri trenerskem delu? »Vedno je treba biti zvest sebi, korekten. Poleg tega imamo opravka s pametnimi fanti, kot zdaj v tem rodu Lazijevih igralcev. Zdaj ne odločam o tem, da bo igral meni simpatičen nogometaš ali ne, vedno odločam v klubsko prid.



Normalno je, da kdor ne igra, ni zadovoljen. Če skušaš uporabiti čim več mož ob takšnem številu in ritmu tekem, pa si lahko priigraš dobre rezultate,« pravi nekdanji trener šampionskega mladega moštva Lazia, zdaj seveda prvega, članskega moštva.
 

Šved spoštljiv do vseh

Kaj pa je trenersko odnesel od Erikssona? »No, predvsem njegov pristop, prijazen je bil do vseh, od kapetana prvega moštva do igralcev mlajših kategorij, od predsednika do tistega, ki je skrbel za opremo. Njegov odnos je bil resnično zavidljiv, skupino je znal obvladovati. Vsem je dal vedeti, da so pomemben del skupnosti,« je hvalil.

Kako pa je, navajen nogometnega igrišča, preživel samoizolacijo? »Težko obdobje je bilo, no, saj smo ga vsi preživeli. Ne le mi v nogometu. Že to, da smo se vrnili k temu, kaj najraje počnemo, sicer s socialne distance, je pomembno. Zdaj je potrebna potrpežljivost, a menim, da se lahko vrnemo v stvarnost. Kot prej.

Mlajšemu sinu je bilo sicer potrebno razložiti, da ne more na plano, starejši se je vrnil iz Londona, tam živi z mamo. Devetnajstletniku je težko ostati v hiši, a je bil zelo zrel, v Anglijo se bo vrnil za novo študentsko leto,« je sklenil Simone Inzaghi.