Nekdanji reprezentanti ostajajo v nogometu

V teh dneh praznujeta dva rodova nogometnih junakov. Prvi, ki je Slovenijo uvrstil na svetovni nogometni zemljevid, je pred dvajsetimi leti spisal prvo pravljico z uvrstit­vijo na evropsko prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem leta 2000. Dve leti pozneje jo je dopolnil še s poglavjem o svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem. Drugi se je podpisal pod uvrstitev na SP v Južni Afriki leta 2010.

Kje so, kaj počnejo, je najpogostejše vprašanje med nogometnimi kibici, ki so s svojimi nekdanjimi junaki v obdobjih največjih uspehov dihali kot eno in se tudi jezili, kadar ni šlo tako, kot so si vsi želeli. Da, bili so kot ena družina, ki je bila odkrito vesela, a je znala tudi spretno prikriti skrhane družinske vezi, kadar ni bilo vse v najlepšem redu.

Na zlate fante in velike uspehe so se spomnili tudi pri krovni slovenski nogometni organizaciji, ki je s simpatično prireditvijo brez glamurja in spektakla povabila nekdanje reprezentante, da obudijo nekaj spominov na eno najsijajnejših poglavij slovenskega športa, in se jim zahvalila s simboličnimi darili v obliki kristalnih nogometnih žog. V salonu prestižnega proizvajalca avtomobilov s trikrako zvezdo se resda ni trlo reprezentantov, zaradi številnih objektivnih razlogov. Nazadnje, mnogi so raztepeni po svetu, nekateri pa še niso obesili kopačk na klin.

Če se po jutru dan pozna ...

Nogometna sedanjost ni prijetna, saj zdajšnja reprezentanca ni nadaljevala tradicije, da se po okroglih desetih letih uvrsti na veliko tekmovanje, in je precej oddaljena od uspehov »jubilantov«, toda ni vrag, da prihodnost ne bi bila lepša. Z optimizmom kaže zreti naprej, v duhu pregovora, da se po jutru dan pozna. Po njem sodeč bo slej ko prej vzniknil Zahovićev ali Korenov rod.

Nepisano pravilo, nogomet nogometašem, namreč počasi postaja tudi vodilo v slovenskem nogometu, v katerem deluje vse več nekdanjih reprezentantov. Morda bi jih moralo še več in ne le v članskih kategorijah, marveč v mlajših, kjer bi lahko prenašali svoje bogato znanje.


O tistih, ki jih ni bilo na prireditvi, zaradi olike ne bomo pisali, pa čeprav so med njimi tudi drugačni, posebni in so življenje po profesionalni karieri bolj ali manj uspešno oblikovali na drugih področjih. Med temi, ki so prišli, pa je rdeča nit »upokojenskih dni« nogomet.
 

24-urni delavnik je prekratek

Vračanje nekdanjih reprezentantov po koncu kariere v nogomet je tako rekoč ideal in tudi zahteva v nogomet­nem svetu. Dolgo je v Sloveniji veljala teza, da se »stare sile« niso pripravljene umakniti in da ne dopuščajo, da bi bivši uspešni nogometaši prevzeli vajeti v svoje roke. Nekaj resnice je bilo v tem, še bolj pa je držalo, da ni bilo mogoče kar takoj prestopiti med trenerje ali funkcionarje brez ustreznih izkušenj. Preprosto še niso bili usposobljeni in bili so neučakani. Pri čemer kaže upoštevati malo popačeno razumevanje, da bi radi delovali v nogometu, kjer se jim ni treba preveč pritegniti. Resnica je povsem drugačna. Trenerski posel je še zahtevnejši in dopušča komaj kaj prostega časa znotraj 24-urnega delavnika, enako velja za eno najbolj zaželenih funkcij glavnega oblikovalca športne politike oziroma športnega direktorja. Vedeti je treba, da kdor se ni pripravljen žrtvovati in krvaveti, v nogometu ne bo uspešen.



Ko se igralec upokoji na igrišču in se poda na negotovo trenersko pot ali pot športnega direktorja, se mora zavedati, da minulo delo, slava in uspehi nenadoma nimajo več takšne teže, kot si je predstavljal. Zavihati mora rokave in se oprijeti dela, ki pogosto prinaša tudi razočaranja. In ni nujno, da bo tako uspešen, kot je bil na igrišču. Celo nagrada v obliki zaslužka bo večinoma vse prej kot primerna. V Sloveniji so svojemu slovesu primerno plačani le redki.

Zahović in Milanič korak ali dva pred vsemi

Nemara prav najbolj prepoznaven dvojec bivših v glavnih vlogah potrjuje pregovor, da brez dela ni jela. Najboljši strelec Slovenije Zlatko Zahović in kapetan Katančevega prvega rodu Darko Milanič bi lahko mirne volje uživala v sadovih minulega dela, a sta raje izbrala naporno in ustvarjalno pot. Sta tvorca mariborskega nogometnega čudeža, ki je tudi v evropskih razmerah veljal za domala edinstvenega. Zahović se je izbrusil v vlogi voditelja in ustvarjalca športne politike, funkcionarja, ki je ob trenerju tako rekoč ključni mož. Milanič se je uveljavil v praksi in je neposred­ni proizvajalec odličnih nogometašev in uspehov.

Eden od tistih, ki so dojeli in se soočili z resnico, da v nogometu ni cone udobja, je bil tudi Milenko Ačimović. Pri Olimpiji se je že brusil v vlogi šport­nega direktorja, toda prehitro in brez izkušenj. Zdaj ravna preudarno, se izobražuje in kuje načrte, da se bo vrnil v prakso čim bolj zrel in usposobljen. Kako trpek in krut je trenerski poklic, ugotavlja Ermin Šiljak. Preizkusil se je v tujini, v Bolgariji in na Kitajskem, v Sloveniji je bil krajše obdobje prvi trener le pri Olimpiji. Za vsako »prosto delovno mesto trenerja« se ponuja na desetine drugih.

Če bi bila avtocesta do Koroške ...

Na prste ene roke lahko preštejemo »upokojence«, ki so se po igralski karieri umaknili v drug svet. Ali vsaj delno neodvisnega od nogometa. Iz starejšega rodu sta drugačno pot ubrala Marko Simeunović in Marinko Galić. Prvi je eden od vodilnih mož televizijske šport­ne postaje Sportklub za Slovenijo, drugi ima svoj športni center. V mlajšem rodu, v katerem je še veliko aktivnih nogometašev, velika večina pa je tako ali drugače vpeta v nogomet, izstopata Korošca Marko Šuler in Nejc Pečnik. Oba sta se podala v nepremičninski posel in gradbeništvo ter sta uspešna, kolikor jima to omogočajo razmere.

»Ko bi že imeli avtocesto do Koroške, bi bilo veliko lažje,« je, tako kot vsak Korošec, opozoril na odrezanost regije od drugih delov države, zaradi česar je razvoj veliko počasnejši.


Njun slavnejši rojak Robert Koren bi lahko v kratkem stopil v ospredje pri Celju, če ga bodo izbrali za športnega direktorja. Trenutno je v nekakšni vlogi koordinatorja med članskim moštvom in mlajšimi selekcijami pri Celju. »Verjamem, da imam znanje in sposobnosti, toda ne bom se silil v ospredje. Odločitev je v rokah vodilnih mož kluba,« je povedal kapetan »Afričanov« in priznal, da se je morda uštel, ker se je po koncu igralske kariere v Avstraliji vrnil v Slovenijo.

»Imel sem ponudbe, da bi nadaljeval delo pri klubu, toda prevladalo je domotožje. Še zdaj pa sem ohranil stike z ljudmi, ki so me odpeljali v Avstralijo. V Anglijo se vračam vsake tri mesece,« je še razkril strelec gola za edino zmago Slovenije na svetovnih prvenstvih.