Diši po prihodu brigadirjev z zeleno-belimi ruticami

Če ne bo v zadnjem trenutku odstopa od dogovora, bo prihodnji teden (neuradno v četrtek) Milan Mandarić sklenil štiriletno športno-poslovno poglavje pri ŠD NK Olimpija Ljubljana. Njegov naslednik naj bi prišel iz zamejstva iz Italije in ga upodablja poslovnež Gabriele Nardin. Mandarić naj bi mu prepustil vajeti kluba tisti hip, ko bo na njegov bančni račun sedlo tri milijone evrov. Končni znesek za menjavo oblasti in lastniškega deleža podjetja, ki uprav­lja klub, naj bi bil še višji. Mimogrede, Mandarićevo podjetje MM Šport je 74-odstotni lastnik podjetja FC Olimpija, sicer upravitelja članskega moštva, preostalih 26 odstotkov je v lasti ŠD NK Olimpija, ki mu predseduje Mandarić. Takšno razmerje dopušča pravilnik NZS o licenciranju. Podobno upravljanje ima tudi soboška Mura.

Mandarić naj bi še tri milijone evrov prejel do konca avgusta, hkrati pa imel možnost 50-odstotne delitve zaslužka od prodaje igralcev. Hkrati bo treba zagotoviti nekaj milijonov evrov za delovanje naprej. Vložek novih vlagateljev v prvi sezoni bi tako dosegel vsaj 10 milijonov evrov, ob upoštevanju, da je Mandarić že sklestil stroške delovanja in plače igralcem.



V teh denarnih kombinacijah so, bolj kot do zadnje črke na papirju zapisani dogovori, pomembni ljudje, ki naj bi izpeljali zapleteno operacijo in potem vladali Olimpiji. Pa poglejmo; eden od slovenskih spletnih portalov je podrobneje pobrskal po poslovnem življenjepisu Mandarićevega nasled­nika in ugotovil, da gre za precej sumljivega podjetnika z dolgim repom ponesrečenih nogometnih avantur na Malti, Portugalskem in v Španiji. Da ima v Sloveniji partnerja v Darku Filiputi, nekoč izolskem občinskem uradniku, nekdanjem obalnem politiku z omejenim vplivom na svoje okolje iz vrst propadle LDS, prejemniku zlate zvezde malteškega viteškega reda templjarjev ... Da je nogometni zaupnik nekdanji slovenski reprezentant Alfred Jermaniš, ki se že vidi v vlogi športnega direktorja.



Odkritje, da je kot pokrovitelj pomagal drugoligašu Jadranu iz Dekanov, pri katerem je igral njegov sin Kevin, nima kdo ve kakšne vrednosti, niti simbolične ne, ker je njegova pomoč bliže nekaj sto evrom kot nekaj tisoč. Zanimiva in pisana zbirka imen ne vliva veliko optimizma za boljši jutri Olimpije oziroma obdobje po Mandariću. Toda ne bi želel razpredati o tistih, ki bi želeli priti in pokazati, kaj zmorejo (če že pridejo, si zaslužijo vsaj nekaj mesecev miru, če niso že takoj špekulativni nameni), marveč o tem, da počasi zmanjkuje čudakov, ki si želijo vlaganja v šport (nogomet) in pri tem ne bi omadeževali svojega imena. Vrsta propadlih poskusov športnega aktivizma z obrisi biznisa samo še odganja morebitne kolikor toliko verodostojne vlagatelje. Na nogometni oviri sta se, na primer, spotaknila najbolj razvpita in tudi uspešna slovenska podjet­nika Joc Pečečnik in Izet Rastoder.



Mandarićev odhod straši, ker nihče ne ve, kakšna bo njegova denarna zapuščina. Z dolgovi, zaradi katerih je klub nekoč že mrknil? Če bo odšel brez dolgov, se bo po njem kmalu kolcalo še mnogim, če bo pustil dolgove, bo treba spet iskati brigadirje z zeleno-belimi ruticami. In tretja možnost? Delno jo je nakazalo javno-zasebno partnerstvo Cedevita Olimpija oziroma kombinacija močnega državnega podjetja in zasebnika. Toda, ima nogomet za seboj vladajočo politiko in ali si jo sploh želi?