Ko milijonarjem pod obroči sodijo povprečneži

Z evropskega prvenstva se je poslovilo že 18 reprezentanc in številni od njihovih košarkarjev bodo že do nedeljskega finala pozabili, da so na njem sploh igrali. Zavestna športna amnezija je pač koristna preventiva pred hujšimi travmami. Obstajajo pa tudi udeleženci eurobasketa, za katere si mnogi želijo, da sploh ne bi prišli. Govorimo seveda o nedoraslih sodnikih, ki so poskrbeli, da imajo psihologi moštev in točaji v zbirališčih navijačev precej več dela, kot so si obetali.

Pred začetkom so se sicer vodilni možje Mednarodne košarkarske zveze FIBA ponosno trkali po prsih. Deloma upravičeno, saj je letošnje prvenstvo stare celine privabilo rekordno število zvezdnikov iz lige NBA – tudi tri člane njene elitne peterke – in evrolige. Zaradi njih se je začel hitro širiti težko dokazljiv glas, da je 41. EP po vrsti najmočnejše doslej, saj moramo vendarle potegniti ločnico med fantastičnimi posamezniki in vrhunskimi moštvi. A ne glede na to, katero tezo sprejmemo, težko razumemo neumnosti, s katerimi so začinili spektakel.

Za uvod se je FIBA poigrala s pripravljalnim ritmom reprezentanc in zdravjem košarkarjev. Tik pred začetkom EP so morali odigrati še po dva uradna dvoboja, ki so vnesli popolno zmedo. Slovenija je nadaljevala svojo pot v kvalifikacijah za SP 2023, že izpadle zasedbe, med drugimi njena današnja tekmica Poljska in Hrvaška, pa so se lotile predkvalifikacij za EP 2025. In kot da to še ne bi bilo dovolj, sta moštva ob začetku eurobasketa pričakali podpovprečna organizacija in armada sodnikov, ki po kakovosti in izkušnjah zaostajajo za tri razrede za sposobnostmi košarkarjev.

Krejić zgolj prispodoba

Zgodba o možeh s piščalkami je dolga, izrazito neprijetna poglavja pa je začela dobivati po EP 2015, na katerem so bili na delu vsaj na papirju najboljši. Ob dodatno zaostrovanju odnosov med evroligo in FIBA, ki si je poskušala z neslavno ustanovitvijo »lige prvakov« povrniti popoln nadzor tudi nad klubskimi tekmovanji, pa se je zalomilo. FIBA je sicer grozila na vse strani, a ni mogla prepričati elitnih klubov, naj se ji pridružijo, prav tako ni mogla kaznovati nacionalnih zvez, katerih klubi so vztrajali pod dežnikom evrolige. Lahko pa je izobčila neposlušne sodnike.

Združenje evroligaških sodnikov ima 73 članov, a tudi na letošnjem EP nima niti enega ambasadorja. Osrednjo sceno so prevzeli nadobudneži, ki so v minulih dneh sprožili precej škandalov in uradnih pritožb, nekaj je bilo celo materialnih kršitev pravil, ki so vplivale na razplet tekem. Košarkarji seveda vedo, koliko je ura, najbolje verjetno Luka Dončić, in s pokroviteljskim odnosom do sodnikov poskušajo manipulirati potek dvobojev. Toda s tem izgubljajo zbranost in energijo.

V izločilnih bojih se je število sodnikov zmanjšalo s 44 na 20. Med njimi je tudi Kranjčan Boris Krejić. V osmini finala je deloval na tekmi med Turčijo in Francijo, v četrtfinalu pa med Nemčijo in Grčijo, kar je vrhunec njegove kariere (sodil je tudi v skupinskem delu EP 2017), saj ga sicer ne najdemo med 11 slovenskimi sodniki v ligi ABA, kaj šele med šestimi v evroligi. Seveda ni kriv, da je dobil takšno priložnost, in brez dvoma se trudi po najboljših močeh. A je dobra prispodoba razkoraka na EP. Če že igrajo najboljši, bi morali biti najboljši tudi prireditelji in sodniki. Ponos in računica gor ali dol.