Zakaj je papež pomemben: Od kritik kapitalizma do končanja komunizma

Papež s svojo edinstveno vlogo v mednarodnih odnosih presega tradicionalne meje državne diplomacije, saj kot predstavnik Svetega sedeža vzdržuje formalne diplomatske odnose z več kot 180 državami po vsem svetu, kar mu omogoča dostop do globalne politične arene. Sveti sedež pa je priznan kot pravni subjekt v mednarodnem pravu, kar mu omogoča tudi sodelovanje v mednarodnih organizacijah, kot je, denimo, Organizacija združenih narodov, kjer ima status stalnega opazovalca.

Papež Frančišek je to vlogo aktivno izkoristil. Med njegovimi pomembnimi dosežki je bilo posredovanje pri izboljšanju odnosov med ZDA in Kubo, kjer je deloval kot tihi posrednik v ozadju ter prispeval k zgodovinskemu zbližanju med državama leta 2014. »Moj cilj je bil spodbujati dialog in zaupanje,« je takrat povedal.

Tudi v primeru vojne v Ukrajini je papež večkrat nastopil kot glas razuma in miru. Že nekaj dni po začetku vojne je izjavil: »V Ukrajini tečejo reke krvi in solza. To ni zgolj vojaška operacija, to je vojna, ki seje smrt, uničenje in bedo.« Pozneje je sprejel ukrajinske begunske družine, poslal osebnega odposlanca v Kijev in Moskvo ter pozival k premirju: »Mir ni samo odsotnost vojne, mir je delo pravičnosti,« je dejal aprila 2022 na Trgu svetega Petra.

Nepozabne izjave, poteze in prelomni mejniki papeža Frančiška

Prizadeval si je tudi za poglobitev odnosov s Kitajsko, kar ostaja eno najbolj občutljivih področij vatikanske diplomacije. Leta 2018 je Vatikan sklenil začasni dogovor s Pekingom o imenovanju škofov, kar je papež Frančišek komentiral z besedami: »Sporazum je rezultat dialoga, ne podrejanja. Gre za potrpežljiv proces gradnje mostov.«

Poleg formalne diplomatske vloge ima papež tudi močan vpliv kot duhovni voditelj več kot milijarde katoličanov po vsem svetu. Frančišek je s svojimi izjavami, dejanji in pobudami usmerjal pozornost na pomembna vprašanja, kot so socialna pravičnost, okolje, mir in človekove pravice.

Njegove tedenske nagovore s Trga svetega Petra je spremljalo milijonsko občinstvo, kar mu je omogočalo, da je svoje sporočilo širil po vsem svetu. Eden od najodmevnejših je bil nagovor ob svetovnem dnevu migrantov, v katerem je opozoril: »Migranti niso nevarnost, temveč izziv za rast in razvoj naših družb. Nihče ne sme biti zavržen.«

Tiha diplomacija

Papeževa vloga v mednarodnih odnosih je edinstvena tudi zaradi njegove sposobnosti, da deluje kot nevtralen in suveren posrednik. Ta nevtralnost mu omogoča komunikacijo z različnimi stranmi v konfliktih. Njegova drža je pogosto opisana kot »tiha diplomacija«, pri čemer deluje diskretno, a dosledno, z uporabo moralne avtoritete in simbolnih gest.

Koncept mehke moči, ki ga je utemeljil politolog Joseph S. Nye, označuje sposobnost vplivanja in oblikovanja globalnih trendov brez uporabe sile. Papež Frančišek je bil eden najvidnejših sodobnih uporabnikov mehke moči. Njegova moralna avtoriteta mu je omogočala, da je odpiral teme, ki so jih številni politični voditelji obšli – od revščine do podnebne krize.

Sveti sedež je aktivno sodeloval pri iskanju rešitev za konflikte v Siriji, Iranu in Iraku, vključno z neposrednimi pogovori z vladami in nudenjem humanitarne pomoči.

FOTO: Indranil Mukherjee/AFP

Na področju varstva okolja je Frančišek izdal encikliko Laudato si’ (2015), v kateri je pozival k »celostni ekologiji« in trajnostnemu razvoju. Leta 2023 jo je nadgradil s posinodalnim pismom Laudate Deum, v katerem je opozoril: »Če bo človeštvo nadaljevalo s takim tempom izkoriščanja narave, bo cena nepopravljiva. Podnebna kriza ni teorija – je vsakdan milijonov.«

Na področju socialne pravičnosti je papež vztrajno pozival h konkretni solidarnosti z najšibkejšimi. V svojem govoru ob prazniku svetega Jožefa leta 2021 je dejal: »Družbeni sistem, ki dopušča, da otroci stradajo, medtem ko bogati mečejo hrano stran, ni le neetičen, temveč smrtonosen.« Papež Frančišek je večkrat ostro kritiziral neomejeni kapitalizem. V apostolski spodbudi Evangelii gaudium (2013) je zavrnil idejo, da bo prosti trg samodejno prinesel pravičnost in vključevanje, ter opozoril, da »izključeni še vedno čakajo«. Leta 2015 je med govorom v Boliviji nebrzdani kapitalizem označil celo za »hudičev gnoj« in pozval k prenovi svetovnega gospodarskega sistema, ki bi bolj upošteval revne in izključene. Kljub ostri kritiki pa je leta 2023 pojasnil, da ne nasprotuje tržnemu gospodarstvu kot takemu, temveč zagovarja socialno tržno gospodarstvo, kjer država skrbi za skupno dobro, piše Guardian.

V nasprotju s prejšnjimi papeži se je ob nastopu službe leta 2013 odpovedal kakršnikoli obliki plačila iz Cerkve. Čeprav papeži tradicionalno prejemajo plačo, mediji navajajo, da plača za ta položaj znaša 32.000 dolarjev na mesec.

Frančišek ni bil zgolj govorec. Svoje besede je pogosto potrjeval z dejanji – obiski begunskih taborišč, umivanje nog zapornikom in srečanja z marginaliziranimi skupinami so bili del njegovega trajnega prizadevanja za bližino z ljudmi na robu.

Leta 2024 je Frančišek postal prvi papež, ki je podprl etični okvir za umetno inteligenco, t. i. Rimski poziv za AI. V njem je opozoril na nevarnosti »algoritmične diskriminacije« in pozval k »tehnologiji v službi človeka«.

»Etika mora biti srce tehnologije. Ni dovolj, da nekaj lahko naredimo – vprašati se moramo, ali je to prav,« je dejal na srečanju z voditelji tehnoloških velikanov v Vatikanu. Frančišek se je soočil tudi z notranjimi kritikami znotraj Cerkve, ki so pogosto izhajale iz konservativnih krogov, zlasti zaradi njegovih odprtih stališč o vprašanjih, kot so migracije, spolna etika in vloga žensk v Cerkvi. Nekateri tradicionalisti so menili, da so njegove izjave preveč liberalne in da ogrožajo katoliške vrednote.

Kako je Vatikan duhovno končal vladavino komunizma

Papež je še danes eden najvplivnejših svetovnih voditeljev, čeprav ne razpolaga z vojsko, finančno močjo ali političnim mandatom. Njegova moč temelji na moralni avtoriteti, univerzalnem sporočilu in globalni izpostavljenosti. V svetu, ki se sooča s polarizacijo, konfliktnostjo in krizami, se njegova vloga kaže kot vse bolj dragocena – kot most med svetovi, kot glas za tiste brez glasu, pišejo v diplomatskih revijah, kjer Vatikan imenujejo »dobro naoljena birokratska mašinerija«. Tam za enega najpomembnejših diplomatskih podvigov Vatikana štejejo izvolitev poljskega papeža in s tem začetek konca komunizma.

Papež predstavlja Sveti sedež, ki ima diplomatske odnose z več kot 180 državami in status pravnega subjekta v mednarodnem pravu. Zaradi svoje nevtralnosti lahko deluje kot most med sprtimi stranmi. FOTO: Jon Nazca/Reuters

Ko je bil leta 1978 izvoljen Karol Wojtyła kot prvi slovanski papež v zgodovini in prvi neitalijanski papež po več kot 450 letih, je to močno odmevalo, predvsem v njegovi domovini – komunistični Poljski. Njegova izvolitev je dala nov zagon zatiranemu narodu in okrepila samozavest katoliških vernikov v celotni Vzhodni Evropi, kjer je bila Cerkev pogosto zatirana.

Leta 1979 je Janez Pavel II. obiskal Poljsko, kjer se je na njegovih javnih mašah zbralo več kot deset milijonov ljudi – skoraj tretjina celotnega prebivalstva države. V enem od najbolj odmevnih govorov je takrat izrekel besede: »Ne bojte se. Odprite vrata Kristusu. Naj Sveti Duh prenovi obličje zemlje – te zemlje!«

To ni bil zgolj verski poziv, ampak politični signal – poziv k pogumu in odpiranju prostora svobodi in resnici. Mnogo zgodovinarjev, med njimi tudi ameriški politolog Timothy Garton Ash, ta obisk šteje za »duhovni začetek konca komunizma«.

Njegovo podporo je nato prejel tudi sindikat Solidarnost (Solidarność), ki ga je vodil Lech Wałęsa, kasnejši predsednik Poljske in Nobelov nagrajenec za mir. Janez Pavel II. je odigral ključno zakulisno vlogo v ohranjanju miru, povezovanju opozicije in krepitvi civilne družbe, hkrati pa je svetovno javnost nenehno opozarjal na človekove pravice in zatiranje v državah vzhodnega bloka.

Ameriški predsednik Ronald Reagan in nekdanji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov sta oba javno priznala vpliv papeža Janeza Pavla II. na dogajanje, ki je vodilo k padcu železne zavese. Ko sta se Gorbačov in papež srečala leta 1989 v Vatikanu, je bil to simbolični trenutek približevanja med Zahodom in Vzhodom, ki se je do tedaj zdelo skoraj nepredstavljivo.