Profesor Moho je podčrtal 9. in 18. etapo

Skrbno načrtovanje je eden od ključev do uspeha v vseh življenjskih sferah, a vemo, da niti najbolj izpopolnjeni načrti včasih ne preživijo kaosa poklicne kolesarske dirke, na kateri lahko odloča nešteto dejavnikov. To je že ničkolikokrat na svoji koži občutil verjetno najbolj analitični član svetovne serije Matej Mohorič, ki velikih zmag ne dosega samo z močnimi nogami, temveč tudi z bistro glavo.

Vrhunska pripravljenost in oster intelekt sta mu prinesla naslova svetovnega prvaka med mladinci in mlajšimi člani v letih 2012 in 2013, ko je postal zrel profesionalec v dresu ekipe Bahrain Victorious, pa tudi tri etapne zmage na Touru in kot krono zmago na največji italijanski klasiki Milano–Sanremo leta 2022.

(KOMENTAR) Pred začetkom Toura – Tadej in Primož ljubita rumeno

Tej je hotel letos dodati še lovoriki na severni kolesarski fronti, na dirki po Flandriji in spomladanski klasiki Pariz–Roubaix, kjer pa se je njegov veliki načrt sfižil. Navidez dokaj nedolžen padec v Flandriji konec marca se je ob komplikacijah pri celjenju poškodovanega komolca sprevrgel v večmesečno odsotnost z dirk, ki se je za Mohoriča, ki je sezono začel udarno, z etapno zmago na dirki po Valencii, končala šele na dirki po Sloveniji.

Na njej ni ponovil lanske zmage v sklepni etapi v Novem mestu, vendar si tega ni jemal preveč k srcu. Kot tudi ne tega, da v Trebnjem minuli konec tedna ni osvojil tretjega naslova slovenskega prvaka na cesti. Tretje mesto v boju z dvojcem iz ekipe UAE Domnom Novakom in Galom Glivarjem in pred tem njegov prvi naslov državnega prvaka v vožnji na čas sta bila dovolj, da je Mohorič videl, da na svoj šesti Tour odhaja vrhunsko pripravljen.

»Noge so na podobni ravni kot lani ta čas, s tem da sem se letos osredotočil na krajše intervale, za tiste etape, ki so bolj podobne klasikam. Na vzponih se morda peljem nekoliko slabše, sem pa zato v drugih rečeh boljši, malo hitrejši. Državno prvenstvo je bilo zadnja dirka pred odhodom v Francijo, počutim se dobro, pripravljenost je na zelo visoki ravni, bomo videli, ali mi bo na Touru uspelo dobiti etapo,« se 29-letnik iz Podblice pri Kranju na veliko pentljo vedno vrača z enako željo, da bi okusil vsaj en dan velike slave, ki v analih kolesarje naredi nesmrtne.

Dirka po Flandriji se je za Mateja (desno) končala s padcem, po katerem ga dva meseca in pol ni bilo na dirkah. FOTO: David Pintens/AFP

Zvezda Netflixa

To mu je leta 2021 dvakrat uspelo v velikem slogu, sam se je pripeljal v cilj 7. in 19. etape, in to le dober mesec po tem, ko je na Giru med spustom na kolesu naredil salto mortale, ki bi ga lahko stal glave, a jo je čudežno odnesel brez hujših poškodb. Ob prvi zmagi v Franciji so ga premagala čustva, to se je ponovilo tudi po njegovi lanski tesni zmagi v sprintu 19. etape s Kasperjem Asgreenom.

Dober mesec po tragični nesreči njegovega moštvenega kolega Gina Mäderja na dirki po Švici so v cilju iz Mohoriča vrele iskrene besede o krutosti življenja kolesarskih profesionalcev, ki so med televizijskim prenosom in nato na družbenih omrežjih navdušile milijone ljudi. Ponovili pa so jih tudi v drugi sezoni Netflixovega dokumentarca Tour de France: Unchained, v katerem Mohorič tako kot Tadej Pogačar igra vidno vlogo.

»Ogledal sem si drugo sezono, zanimiva je in boljša od prve, upam, da bo ljudem všeč. Lepo so prikazali bistvo Toura in življenja poklicnih kolesarjev,« je o skoku na digitalne zaslone povedal Mohorič.

Syuk je zgled kolesarske vztrajnosti

Zdaj je kajpak povsem osredotočen na delo, ki ga čaka na 111. Touru od Firenc do Nice. »Prve etape bodo zelo težke, težje kot lanske v Baskiji. Veliko bo živčnosti in kaosa. Že na prvih vzponih se bo pokazalo, kdo lahko kam meri. Takoj se bodo naredile razlike. To so etape, na katerih nimam veliko iskati. Podpiral bom naše kolesarje, ki želijo biti čim bliže vrhu v skupnem seštevku, moji cilji pa pridejo na vrsto kasneje,« je o zgodovinskem prvem italijanskem uvodu v Tour povedal Mohorič, ki je v svojem slogu proučil vse etape in ocenil, na katerih bi lahko imel največ možnosti za zmago. »Primerna je 9. etapa z makadamom, še bolj mi je morda pisana na kožo 18. etapa,« si je slovenski as podčrtal 199 km dolgo preizkušnjo po Šampanji s 14 makadamskimi odseki v skupni dolžini 32 km ter etapo Gap–Barcelonnette pred velikim finalom Toura.

Matej Mohorič ni skrival čustev po lanski zmagi v 19. etapi. FOTO: Stephane Mahe/Reuters

Po Nici še v Pariz

Vendar to še zdaleč ne pomeni, da bosta to edini etapi, v katerih bo aktiven. »Merim na etapno zmago, vendar imamo v ekipi tudi druge cilje. Imeli bomo tudi kolesarje, ki bodo merili na skupni seštevek. Vsak dan bo pestro. Imeli bomo tudi Phila Bauhausa, ki bo naš šprinterski adut v lovu na etapne zmage. Kar nekaj nas upa na etapno zmago iz pobega, tako da nam ne bo dolgčas. Vedno sem vsak dan v pogonu, tudi v vlogi pomočnika se ekipa lahko zanese name, uskladili bomo interese in se skupaj odločali za načrt, ki ga bomo vsi podprli,« Mohorič pravi o ustroju Bahraina Victoriousa na Touru, ki ga bo kot športni direktor tako kot na Giru vodil Gorazd Štangelj.

Za svojo tretjo zmago na Touru je Matej Mohorič (desno) lani v 19. etapi ugnal Kasperja Asgreena. FOTO: Stephane Mahe/Reuters

V konkurenci Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča, Jonasa Vingegaarda in Remca Evenepoela se bo bahrajnska zasedba stežka vmešala v boj za rumeno majico, vendar ima pripravljeno taktiko za uvrstitve tik za njo.

»Naš cilj je imeti čim več kolesarjev blizu vrha skupnega seštevka, da bomo imeli več opcij, ko bo prihajalo do pobegov. Ne moremo konkurirati najboljšim, iz pobegov pa bi lahko pridobili nekaj prednosti in se povzpeti čim višje,« je o moštvenih načrtih še povedal Matej Mohorič, ki pravi, da je na Touru vedno treba dirkati z glavo, ne le v boju za etapne zmage.

»Po Touru so na vrsti olimpijske igre, pa tudi še druge dirke, pomembne zame. Čaka me dolgo naporno poletje. Na Touru ne bom hranil moči zaradi olimpijskih iger, moral jih bom hraniti, da bom preživel Tour,« se profesor Moho zaveda, da ga čaka naporen tritedenski maraton do Nice.