(KOMENTAR) Pred začetkom Toura – Tadej in Primož ljubita rumeno

Živimo v zlati dobi slovenskega športa in leto 2024 bo morda njen zgodovinski vrhunec. Že prva polovica nam je dala izjemen nastop nogometašev na evropskem prvenstvu, naslove evropskih prvakov v atletiki in kajakaštvu, zmage v svetovnem pokalu v smučarskih skokih ter številne druge uspehe na mednarodni sceni.

Čez mesec dni pa se bodo začele že zdaj zgodovinske olimpijske igre za Slovenijo, ki bo pod petimi krogi nastopila s številčno rekordno zasedbo, potem ko so si poleg naših najboljših individualnih športnikov vozovnice za Pariz že zagotovili rokometašice, rokometaši in odbojkarji. Morda si jo bodo tudi košarkarji z Luko Dončićem na čelu, ki se je letos prvič prebil do finala lige NBA.

Vingegaard brez Kussa, Roglič čaka na rdečega bika

Eden od slovenskih športnih vrhuncev leta pa bo tudi 111. dirka po Franciji. Ta bi skupaj z letošnjo sezono, v kateri smo videli že več kot 20 slovenskih zmag, lahko postala krona dobe, ki jo živimo v slovenskem kolesarstvu. Lahko ji rečemo zlata, diamantna ali platinasta, dejstvo je, da je v takšnih razsežnostih nismo pričakovali in da se zelo verjetno kar nekaj časa ne bo ponovila.

Kolesarski svet živi v pričakovanju Toura velike četverice, enega od najbolj spektakularnih bojev za rumeno majico v več kot 120-letni zgodovini francoske pentlje. Dva člana te četverice sta Slovenca, ki sta v zadnjem letu drug drugega nasledila kot osvajalca rožnate majice na Giru.

Zdaj merita na rumeno, tisto, ki šteje največ. Tadej Pogačar jo je doslej nosil 21 dni, v letih 2020 in 2021 tudi na vrhu zmagovalnega odra na Elizejskih poljanah. Primož Roglič je bil v »maillot jaune« leta 2020 odet 11 dni, dokler ga v predzadnji etapi ni slekel devet let mlajši rojak. V soboto se bosta v Firencah lotila iste misije – prekiniti dveletno prevlado danskega šampiona Jonasa Vingegaarda.

Lanski zmagovalec Toura Jonas Vingegaard. FOTO: Etienne Garnier/Afp

Izhodišča so po 4. aprilu in četrti etapi dirke po Baskiji, v kateri so se na tleh znašli Roglič, Vingegaard in Remco Evenepoel, drugačna kot pred letom dni. Na 3492 kilometrov dolgo pot, ki se zaradi olimpijskih iger prvič ne bo končala v Parizu, temveč v Nici, se bo kot prvi favorit podal Pogačar. Pa ne le zaradi smole tekmecev.

Številka ena svetovnega kolesarstva je močnejša kot kadarkoli prej, Pogi ima za seboj brezhiben prvi del sezone, pred seboj pa zgodovinske izzive, ki bi ga še bolj približali najboljšim vseh časov. V 31 tekmovalnih dneh v letu 2024 je slavil 14 zmag, najbolj gladka je bila v skupnem seštevku Gira, ki jo je po šestih etapnih zmagah slavil s prednostjo skoraj desetih minut pred najbližjim zasledovalcem.

Pred njim je izziv, ki ga je nazadnje leta 1998 uspešno prestal rajnki Marco Pantani, v zgodovini pa je rožnato-rumeni dvojček v isti sezoni osvojilo sedem kolesarjev. Roglič bi se rad pridružil drugi zgodovinski sedmerici, tisti, ki je osvojila vse tri tritedenske dirke. Zasavski orel je slovenske navijače na Vuelti 2019 razveselil s prvo zmago na »grand tourih«, lani je slavil tudi prvo zmago naših kolesarjev na Giru, le prvi slovenski Tour se mu je izmuznil iz rok.

Letos starta kot tretji stavniški favorit, za Pogačarjem in rekonvalescentom Vingegaardom. Ob letošnjih štirih zmagah, tudi na kriteriju Dauhphine ta mesec, ni bil tako prepričljiv kot v prejšnjih letih, a pri novih delodajalcih si lahko privošči to, da vse stavi na rumeno na Touru.

»Če bom zmagal na Touru, zaradi tega ne bom drugačen človek. Nočem, da se me ljudje spominjajo zaradi tega. Raje bi se jim v spomin vtisnil kot kolesar, ki je vedno dal vse od sebe. Ko se bom ozrl nazaj na svojo kariero, bi bil rad tisti, ki je užival na kolesu in je to radost prenašal tudi na druge,« je Roglič v pogovoru za Red Bullovo spletno stran izrekel besede, ki najbrž veljajo tudi za Pogačarja. Oba ljubita rumeno, a razplet letošnjega boja zanjo ne bo definiral njunih karier. Oba sta večja od enega Toura.