Rogličev preprost recept za zmago: Na koncu dneva moraš biti malo pred tekmecem

Nikoli vnaprej ne odpiši Primoža Rogliča. To ni star slovenski pregovor, čeprav bi moral biti. Nekdanji smučarski skakalec, ki je naše kolesarstvo postavil na svetovni zemljevid, je v bogati karieri doživel že toliko padcev, da so ga številni že večkrat prekrižali s seznama kandidatov za zmage na največjih dirkah. Pa so po padcih še vedno sledili tudi vzponi, ki so zasavskega orla popeljali že do 84 kariernih uspehov, med katerimi so lovorike s skorajda vseh največjih preizkušenj v tem športu. Manjka pa največja – Tour de France.

Leta 2020 ga je imel Roglič že na dosegu rok, skoraj dva tedna je nosil rumeno majico, dokler se ni zgodil zloglasni kronometer v 20. etapi na La Planche des Belles Filles, na katerem ga je v boju za prvo slovensko zmagoslavje na veliki pentlji ugnal Tadej Pogačar. Ta poraz nikakor ni iztiril njegove izjemne kariere, saj je po tem za njegove rumene sanje usodnem dnevu slavil še 43 zmag, več kot polovico vseh, odkar je leta 2013 oblekel dres Adrie Mobil, ki ga je leta 2016 zamenjal za barve Jumba Visme.

Na dirki Liège–Bastogne–Liège je le nekaj tednov po Touru slavil prvo slovensko spomeniško zmago, dobil je še dve od skupno treh dirk po Španiji, osvojil olimpijsko zlato v vožnji na čas, zbirko zmag na prestižnih enotedenskih dirkah je tako obogatil, da mu manjka samo še dirka po Švici, lani je slavil še prvo slovensko zmago na Giru. A od septembra 2020 – tisto dirko po Franciji so priredili s koronskim zamikom – je zanj Tour de France kot zaklet. Odtlej ga ni več končal, leta 2021 je padel v 3. etapi in v bolečinah odstopil v 9., leto kasneje je na tleh pristal v 5. etapi in v še večjih bolečinah vztrajal vse do 14. etape, do katere je moštvenemu kolegu Jonasu Vingegaardu pomagal streti Tadeja Pogačarja.

Če ne streljaš na gol, ne moreš zmagati

Julija lani Rogle v Francijo ni bilo in ravno zato z Vingegaardom ne nosita več dresov enakih barv. »Če ne streljaš na gol, ne moreš zmagati,« je 34-letni Kisovčan povedal, ko se je na januarskih pripravah na Majorki kolesarski sedmi sili predstavil kot novopečeni član ekipe Bora Hansgrohe.

Če ne startaš na Touru, ne moreš osvojiti rumene majice, če si pomočnik zmagovalca zadnjih dveh let, tudi ne. In Roglič se nikoli ni odrekel rumenim sanjam, ki so z njim nejeverno obsedele na tleh, ko je pred skoraj štirimi leti prikolesaril v cilj na La Planche des Belles Filles. Za njihovo uresničitev je moral zamenjati okolje, in primernega je našel v nemški ekipi, ki je leta 2022 že osvojila rožnato majico na Giru, manjkal pa ji je zvezdnik, zmožen boja za rumeno na Touru.

Prišlo je do logične »poroke« v pravem trenutku, ko je Roglič še pri močeh, da se na največjih dirka kosa s precej mlajšimi tekmeci, in ko je njegov novi delodajalec v zvezo kot doto pripeljal obet, da bo ekipa v kratkem imela enega od najmočnejših sponzorjev v kolesarski svetovni seriji.

Besede so meso postale včeraj, ko so v Salzburgu predstavili nove drese in novo ime ekipe Red Bull Bora Hansgrohe, ki bi srednjeročno rada postala najmočnejša kolesarska zasedba na svetu. Zmaga na njenem krstnem Touru z Rogličem bi bila najboljši možni uvod v veliko zgodbo, vendar pot do nje nikakor ne bo enostavna.

Nova ekipa, novi pomočniki

Pa ne le, ker dvakratna zmagovalca dirke po Franciji Pogačar in Vingegaard kotirata višje kot Roglič. Skoki v novo okolje v vrhunskem športu nikoli niso premočrtni, tega se je zasavski as zavedal in nato tudi občutil na svoji koži. Moral je spoznati način dela v ekipi Ralpha Denka in nove moštvene kolege, ki doslej niso bili vajeni igrati glavnih vlog na velikih dirkah.

Ne nazadnje je moral tudi svoje telo pripraviti na to, da bo najbolje delovalo v naslednjih treh tednih. Zato morda ni bil vseskozi tisti Primož z ubijalskim instinktom na vsaki preizkušnji, na kateri je startal. Dirko Pariz–Nica, na kateri je enkrat že zmagal, enkrat pa zmago zapravil zaradi dveh padcev v rumeni majici, je končal na 10. mestu. Popravni izpit je imel na dirki po Baskiji, ki jo je začel z blestečo zmago v uvodni vožnji na čas. Nato je brez hujših posledic prestal padec v 3. etapi, vendar se je v 4. zapletel v precej hujšega skupaj z Vingegaardom in Remcom Evenepoelom.

Na srečo jo je odnesel brez zlomljenih kosti, tako da se je lahko hitro vrnil na kolo in na kriteriju Dauphine vendarle stvari postavil na svoje mesto. Na generalki za Tour je kljub dvema padcema pokazal, da je ta čas močnejši od Evenepoela, pa tudi od moštvenih kolegov, ki so si morda že domišljali, da bi ob njegovih težavah že lahko prevzeli vlogo kapetana.

Zmago moraš imeti v nogah

Ta je pravi čas spet trdno v Rogličevih rokah. Pred njim pa je edina dirka, ki mu v tej sezoni zares nekaj pomeni. »Češnja na torti bo že, če bom startal na sklepni vožnji na čas v Monaku, že nekaj časa nisem končal Toura, lepo bi se bilo pripeljati v Nico. Zadnji dve etapi dobro poznam, to je dobrodošlo, vendar če zmage nimaš v nogah, to ne pomaga veliko,« je Roglič na pol za šalo, na pol zares na začetku te sezone, v kateri ima za seboj štiri zmage in prav toliko padcev na dirkah, razmišljal o letošnjem Touru. Vendar je dodal, da ima v mislih tudi rumeno češnjo na torti svoje izjemne kariere.

»Tour bi bil češnja na torti. Dirk, ki sem jih že dobil, mi ne morejo odvzeti, imam pa priložnost in čast, da se lahko borim še za to zmago,« najvišjih ambicij ne skriva Rogla, ki ima še dve leti časa, če želi postati najstarejši zmagovalec Toura v zgodovini. Leta 1922 je Firmin Lambot rumeno majico osvojil pri 36 letih in 130 dneh.

Že ob letošnji zmagi pa bi bil drugi najstarejši doslej, a zanj so leta samo številka, ne nazadnje je šele pri 22. prvič sedel na specialko. Po nepisanih pravilih nikoli ne bi smel postati vrhunski kolesar … »Samozavesten sem, imamo jasen cilj, mora biti najvišji možen. Zdaj gre za izpeljavo, da vsak dan narediš vse, kar je treba. Ni se nam treba bati, vsak dan je treba dati vse od sebe, če bo tako tudi na dirki, bomo lahko srečni,« Roglič ve, da na papirju ni prvi favorit, a tudi, da bo na cesti v boju za rumeno majico pustil dušo in srce.

Za zmago ima nenavadno preprost recept: »Na koncu dneva moraš biti malo pred tekmecem.«