Syuk je zgled kolesarske vztrajnosti

Malo je vrhunskih športnikov v Sloveniji, ki so šli skozi tako peklenska obdobja v karieri. Jan Tratnik oziroma Syuk, kot ga ljubkovalno kličejo prijatelji v Idriji, pedale suče po vzoru Valterja Bonče in Boruta Božiča. No, po uspehih je svoja učitelja že presegel, čeprav o tem nikoli ne govori. Rezultati govorijo sami zase. Da pa je Jan dosegel vse te uspehe, je moral biti še kako potrpežljiv in vztrajen.

Najslabša lastnost mladih športnikov je, da niso vztrajni. To trdi večina trenerjev. No, prav trenerji največkrat pozabljajo, da so oni zadolženi za to, da svoje varovance naučijo vztrajnosti, ki je med najpomembnejšimi značajskimi lastnostmi v športu. Trener ni samo trener, mora biti tudi pedagog, saj dela z mladostniki, ki imajo med odraščanjem tisoč in en pubertetniški problem.

Ko sva nazadnje govorila z Janom, sem ga med drugim vprašal tudi o prihodnosti, kje vidi sebe čez veliko let, ko bodo njegovi tekmovalni uspehi le še v spominu in vitrinah. Presenetil me je z odgovorom, v katerem je pokazal največjo skrb za kolesarje v kategoriji do 23 let. To je kategorija, ki je v kolesarstvu v bistvu najtežja.

Preskok iz mladincev med skorajda profesionalce je najtežji, primerljiv je s prehodom iz osnovne šole v srednjo, pravzaprav pa je danes tako, kot bi šli iz osnovne šole naravnost na univerzo. Brez pretiravanja. In ker je ta preskok tako težak, skoraj nepremostljiv v današnjem kolesarstvu, Jan vidi, da so vsi ti kolesarji in tudi kolesarke še kako potrebni pomoči. Največ jih obupa ravno pri teh letih, čeprav so bili vseskozi v mladinskih kategorijah med najbolj talentiranimi, pridnimi, vztrajnimi, dobrimi …

Janova pot kot ogledalo vsem, ki obupajo

Jan Tratnik je svoj talent kazal že med mladinci. Lahko govorimo o blestečem talentu, ki mu ni bilo hudega, saj ni poznal bolečega poraza, kaj šele spektakularnih nihanj pripravljenosti. Nase je opozoril z odličnimi posamičnimi vožnjami na čas. Zanj je veljalo, da težja kot je dirka, več možnosti za uspeh ima. Ker v Sloveniji za mladince že v njegovih časih ni bilo težkih dirk, tako kot danes so prevladovali v glavnem ulični kriteriji, je svoj talent razkazoval v tujini, najbolj v Italiji.

Pri osemnajstih letih je bilo njegovo drugo mesto v skupnem seštevku na dirki po Zgornji Štajerski, ko je zaostal samo za kasnejšim trikratnim svetovnim prvakom Petrom Saganom, tako odmevno, da je padel v oči najboljšim ekipam na svetu. Pri vsega 21 letih je bil že v naročju še danes ene izmed najboljših ekip na svetu, za katero zdaj dirka Remco Evenepoel in se je takrat imenovala Quick Step. Bil je med najmlajšimi v ekipi, v kateri je bil takratni zvezdnik številka ena svetovnega kolesarstva za klasične dirke 30-letni Tom Boonen. Poleg Toma so bila še druga zveneča imena, kot so Niki Terpstra, Zdenek Štybar, Matteo Trentin.

Jan je podpisal pogodbo za dve leti. To naj ne bi bila odskočna deska za naprej, ampak že kar vrh, ki ga lahko doživiš v kolesarski karieri. Vemo, da je ta ekipa še danes med najbolj zaželenimi za vse kolesarske talente, ki prihajajo. Jan je postal ujetnik v zlati kletki. V želji po dokazovanju se je ujel v začarani krog hujšanja in izgubljanja kilogramov. Da bi postal še boljši na vzponih, je shujšal za deset kilogramov.

Toda njegovo telo se ni dobro odzvalo. Bil je še veliko premlad za tako početje. Teža je bila res nižja, vendar je zato izgubil precej moči, počutil se je prazno in nemočno, njegovo dirkanje je postalo slabo, bledo, brez rezultatov. To je bil tudi eden večjih naukov leta 2011, saj je postalo jasno, da je absolutno nujno, da kolesar posluša svoje telo in počutje, manj pa se zanaša na mnenja drugih. Le kako bi bilo hujšanje s 67 na 57 kilogramov lahko zdravo in dobro?

Vrnitev v domači Rog

Leta 2012 je bila novica, da se bo Quick Step združil z ekipo Omega Pharma, usodna za Janovo zaposlitev. Postal je tehnološki višek, ker na svoji strani tehtnice ni imel niti enega odmevnega uspeha na katerikoli dirki.

Vrnil se je v kontinentalno ekipo Rog, za katero je dirkal brezplačno, torej samo za kolo in dres ter licenco. Na tej točki bi vsakdo odnehal, kolo obesil na klin. Sestop z vrha je bil boleč. V Rogu so vedeli, kakšno obdobje preživlja. Pomagali so mu lahko le z motivacijskimi besedami, z ničimer drugim. Če ne bi imel tako dobre preteklosti, bi že zdavnaj zapustil kolesarstvo.

Tudi leto 2013 ni bilo nič boljše, in tudi vedno vztrajni Jan je začel izgubljati zaupanje v svoje sposobnosti. Nič mu ni šlo od nog, a ko je bil čustveno povsem na dnu, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Kot bi mu vsevišnji odprl še ena vrata, zelo velika vrata. Jan je zmagal na evropskem prvenstvu v kategoriji do 23 let!

Jan je spet postal zanimiv kolesar. Začelo se mu je vračati samozaupanje. Zapustil je Rog in se pridružil avstrijski kontinentalni ekipi Tyrol Cycling, kjer je dobil tudi plačo. Vendar niti minimalna plača ni nadgradila Janovega uspeha na evropskem prvenstvu. Ker ima hudič mlade tudi med kolesarji, se je Jana držala nesreča na dirkah, saj je bil udeležen v kar nekaj padcih, in misel o koncu kariere se je spet prikradla pod čelado. Vse mu je šlo narobe, padel je na večini dirk, na katerih je startal, okrevanje po poškodbah je bilo vse daljše in daljše. Smisla v nadaljevanju ni več videl …

Še zadnji naboj

Po treh sezonah morije, nesreč in neučinkovitosti se je Jan odločil za zadnji poskus. Kariere, med katero je postal evropski prvak in bil član Quick Stepa, ni lahko končati. Ponujeno priložnost za novi začetek v drugi avstrijski ekipi Amplatz-BMC je zagrabil s precejšnjim obupom. Tudi ta ekipa je bila samo kontinentalna, ki je večinoma tekmovala le na nekategoriziranih dirkah avstrijskega pokala, Jan pa je imel dogovor, da je plačan zgolj glede na rezultate. Kako naj kolesar zmaguje s črnimi mislimi v glavi?

Vendar so se razmere začele izboljševati in v dobrem ozračju ekipe se je Janovo samozaupanje začelo vračati. Na dirkah je spet začutil svoj talent, ves trening, ki ga je nakopičil v vseh teh letih. Ponovno je začel osvajati prva in druga mesta, zmagoval je tudi v skupnih razvrstitvah, in skupaj z rastjo ekipe je svojo kariero obnavljal tudi Jan, od temeljev navzgor.

Leta 2015 je tako že osvojil nekaj dirk ter postal državni prvak v kronometru, leto za tem pa je osvojil še naslov državnega prvaka na cestni dirki!

Poljaki so mu rešili kariero

Pravzaprav si jo je rešil sam, toda če njegovih rezultatov v avstrijski ekipi ne bi opazili v poljski ekipi CCC Sprandi Polkowice, bi bila njegova kariera danes povsem drugačna. Dogovorili so se za dveletno sodelovanje, ki je bilo nadvse uspešno. Jan je bil dober na Giru, zmagal je na dirki po Slovaški, na klasiki Volta Limburg na Nizozemskem in za konec osvojil še izvrstno 10. mesto na svetovnem prvenstvu v Bergnu na Norveškem v vožnji na čas. Kariera je prihajala iz teme na svetlobo, ni se več obremenjeval z dietami in hrano, temveč je najprej poslušal sebe in svoje telo. Z rezultati na tej ravni pa je bila mogoča pot samo naprej in višje.

Syuk spet na najvišji ravni

Leta 2018 se je Jan vrnil na najvišjo raven kolesarstva, ko je podpisal dvoletno pogodbo z ekipo svetovne serije Bahrain Merida. Zmagal je na prologu dirke po Romandiji, prvič je nastopil na Touru in v deveti etapi osvojil tretje mesto! Naslednje leto je njegova kariera napredovala še za en korak, ko je po nenavadnem letu, ki ga je zaznamoval covid-19, najprej osvojil 6. mesto v kronometru na EP, nato pa sezono zaključil s kronskim dosežkom kariere: zmago na etapi Gira.

Po tej zmagi je bilo jasno, da bo ostal med najboljšimi ekipami na svetu, vendar se je moral sprijazniti z dejstvom, da bo zasedal mesta pomočnikov. To za Jana ni bil nikakršen šok, saj se je zavedal svojih sposobnosti in delovnih nalog.

Z ekipo Bahrain Victories je zgradil močne temelje za svetovno serijo, kjer je zabeležil nekaj sijajnih rezultatov na najvišji ravni, med drugim 2. mesto na etapi Gira, ki se je končal na vrhu veličastnega Zoncolana, in 3. mesto na prologu na dirki po Burgosu. Vendar se njegovi rezultati niso ustavili le pri tem, saj je dal vse od sebe na največjem športnem prizorišču: olimpijskih igrah v Tokiu.

Nikoli ne bomo pozabili, kako je vodil peloton več kot sto kilometrov na cestni dirki, s tem pa poskrbel, da so bili vsi napadi nevtralizirani in da je slovenska ekipa z bronom Tadeja Pogačarja dosegla prvo medaljo za Slovenijo v cestnem kolesarstvu na olimpijskih igrah. Poleg tega je zabeležil dva zaporedna naslova državnega prvaka Slovenije v vožnji na čas, s tem pa je skupno dosegel že štiri državne naslove v kronometru.

K Rogliču v Jumbo Vismo

V začetku lanskega leta se je Jan pridružil ekipi Jumbo Visma. Od tu naprej vemo o Janu vse, kajne? Tudi to, da se je na startu Gira, ko je bil v življenjski formi, spet hudo poškodoval, ker mu je na zadnjem treningu neprevidna voznica zaprla pot. Spet je bila pot rehabilitacije dolga in zelo neprijetna. Primož Roglič je po končani lanski sezoni zapustil jumbovce, Jan je ostal in letos dosegel svojo največjo zmago v karieri, zmagal je na klasiki Omloop Het Nieuwsblad.

Naslednje leto naj bi se spet pridružil Rogliču v nemški ekipi Red Bull Bora Hansgrohe, toda zdaj je pred njim še vsa dirka po Franciji. Pri 34 letih bo prvič v karieri v isti sezoni nastopil na Giru in Touru.