Primož, hvala, ker si nas našel

Ko je Primož v klanec dvakrat skočil, je bil zame že »car«, ko je do konca izpeljal zmagovito akcijo, sem ostal brez besed. Ko med dirko vidiš njegov obraz, oči in osredotočenost na to, kar počne, veš, da spremljaš nekaj izjemnega. V vzponih je Roglič tekmece spekel, v spustu jih je le še postrgal z žara.

Zasluge za zmago pa gredo le njemu, nihče mu ni ničesar podaril, zasledovalci niso za njim zaostali, ker bi kdo taktiziral, temveč, ker niso zdržali njegovega ritma. Ko gre na vso moč in za zmago, je trenutni padec zbranosti dovolj, da ostaneš praznih rok. In to Primoža dela večjega od drugih, ko gre na nož, ne popušča. Zadnjih 20 let se je slovensko poklicno kolesarstvo vzpenjalo, zdaj doživlja krono.

Mislil sem, da Roglič kljub odmevnim zmagam na enotedenskih preizkušnjah ne bo zdržal tritedenskega maratona, a sem se motil. Zdaj sem malodane prepričan, da v akciji gledamo bodočega zmagovalca Toura.

Nekateri izpostavljajo njegovo manjšo izkušenost in tehnične pomanjlkjivosti, ker še ni dolgo od tega, ko je smučarske skoke zamenjal za kolesarstvo. Lahko rečem le, kapo dol, Primož, hvala, ker si nas našel kolesarje. Kljub temu to ni le njegova zgodba, temveč vseh fantov, ki so vrteli pedale in dvigali letvico. Pred desetimi leti je bil za Slovenca uspeh, če se je na največjih dirkah uvrščal v deseterico, nato so prišle prve etapne zmage. Otroci, ki zdaj gledajo Primoža, vedo, da bo treba za premikanje mejnikov osvojiti rumeno majico.

Kako se bo razpletla vožnja na čas in z njo Tour? Za Rogliča je dosegljivo tudi končno 2. mesto, a več kot to, kar je pokazal doslej, ne moremo zahtevati.