Miguel Indurain na Jelenovem klancu

Miguel Indurain bo spal v hotelu na Brdu pri Kranju. To je bila za slovenske ljubitelje kolesarstva večja novica kot to, da je Giro zavil v Slovenijo.

Mojstru Ernestu dal, česar mu ni niti Eddy Merckx

Organizatorji 12. etape 77. dirke po Italiji so poudarjali, da je obisk znamenitega Gira v Sloveniji zelo pomemben za razvoj kolesarstva pri nas. Govorili so, da je ta etapa namenjena mladim kolesarjem, ki so zdaj dirkali pod slovensko zastavo, ne več jugoslovansko.

Spomnimo se, kako mlada država je bila naša dežela tistega leta 1994. Vsi Slovenci, ki so prej nastopali na Giru, in ni jih bilo veliko, so imeli poleg imena napisano Yug. Valter Bonča, edini Slovenec tistega leta na rožnati dirki, je že dirkal pod oznako Slo. In to je bilo imenitno. Imenitno je bilo tudi dejstvo, da je bil tako dober, da bi lahko na tej etapi celo zmagal. To bi bilo šele izjemno!

Četrtek je bil, Giro sploh še ni bil odločen, na vrhu Jelenovega klanca, med veleblagovnico Globus in gimnazijo Kranj, se je zbralo toliko gledalcev kot v najboljših časih dirke po ulicah Kranja.

Valter Bonča. FOTO: Joco Žnidaršič

Razlog je bil seveda jasen, videli bomo samega Miguela Induraina, Španca, ki je bil takrat največja zvezda tega športa. Tisti, ki so kolesarstvo poznali nekoliko bolj, pa so bili navdušeni, da je Giro v Sloveniji spet po dolgih 23 letih.

Skoraj smo že pozabili na leto 1971, ko je na 15. etapi 5. junija karavana potovala od Bibiona do Ljubljane. Etapa je bila dolga 201 kilometer. Za to, da je bil cilj etape v Sloveniji, je imel največ zaslug Beno Hvala, slovenski športni novinar, režiser in producent. Na tisti etapi, tistega dne v Ljubljani je zmago slavil Italijan Franco Bitossi, »cuore matto«, noro srce, ki je na rožnati dirki slavil kar 21 etapnih zmag.

Beno Hvala je bil tudi odločilni mož, ki je poskrbel za ponovno snidenje Slovenije in Gira leta 1994. Spet je bil start v Bibionu, vendar je bil cilj v Kranju. Etapa je bila dolga 204 kilometre, v rožnati majici pa je bil Italijan Moreno Argentin.

Miguel Indurain, Eugenij Berzin in Marco Pantani. FOTO: Miroir Du Cyclisme 

Hvasti ni dočakal okrogle obletnice

Lani, ko smo na Delu pripravljali prilogo Giro, sva s Francijem Hvastijem naredila kratek pogovor o dirki v Kranju. Nisva hotela dolgoveziti, ker sva se zmenila, da narediva daljši pogovor letos, ko mineva točno tri desetletja od enega največjih športnih dogodkov do takrat v Sloveniji.

Žal je novembra lani Franc Hvasti preminil, preden sva se lotila besedila. Izdalo ga je bolno srce, tisto njegovo kolesarsko pa je še kako ostalo prisotno v slovenskem športu. Hvasti je bil na slovenski etapi na Giru leta 1994 generalni sekretar dirke. To je pomenilo, da je on določil traso 12. etape.

Franc Hvasti žal ni dočakal 30-obletnice Gira v Kranju. FOTO: Leon Vidic

»Beno Hvala je dobro leto prej rekel, da je Slovenija spet zrela za organizacijo etape slavnega Gira. Zanimalo ga je, ali bi to lahko izpeljal jaz. 'Zakaj pa ne,' sem odgovoril, čeprav niti slutil nisem, kakšne razsežnosti ima organizacija ene same etape. Samo ob cesti od vhoda Gira v Slovenijo v Solkanu do izhoda v Ratečah je bilo 2000 varnostnikov.

Italijani so vztrajali, da mora na slovenskem ozemlju dirko spremljati njihova policija, a naša policija tega ni dovolila. Vedel pa sem, da naši policisti na motorjih in v avtomobilih nimajo izkušenj s spremljanjem take dirke, zato smo se dogovorili, da bo vsakega italijanskega policista spremljal slovenski, a Italijani so morali orožje pustiti na meji,« je lani povedal Hvasti.

Takratnemu direktorju rožnate dirke Carmineju Castellanu je Hvasti predstavil traso etape skozi Slovenijo. Na trasi Ljubljana–Kranj mu je Hvasti predstavil tri možnosti. Castellano je dejal, naj se sam odloči, in Hvasti je Giro speljal mimo svoje hiše na Bregu ob Savi ...

Potek slovenske etape na 77. Giru: mejni prehod Solkan, Nova Gorica (leteči cilj), Šempas, Dutovlje, Ajdovščina, Col, Črni Vrh (gorski cilj), Godovič, Hotedrščica, Kalce, Logatec, Vrhnika, Log, Brezovica, Ljubljana – Dolgi most, Ljubljana (leteči cilj), Šentvid, Medvode, Breg ob Savi, Kranj.

V etapnem odboru so bili: Jelko Kacin, predsednik, Janez Bohorič, podpredsednik, Boris Lozej, podpredsednik, Franc Hvasti, generalni sekretar, Beno Hvala, svetovalec predsednika. Članov odbora je bilo 32.

Miguel Indurain in potem ostali

Na tem Giru je bil glavni favorit za skupno zmago Španec Miguel Indurain. Gira se je udeležil tudi Slovenec, Idrijčan, Valter Bonča, ki je takrat dirkal za italijansko moštvo Amore & Vita, prej Jolly Componibili – Club 88. Vse drugo kot Indurainova zmaga bi bilo presenečenje. V Kranju je zmago slavil Italijan Andrea Ferrigato. Največje presenečenje pa se je zgodilo že naslednji dan.

Jelko Kacin oblači rožanto majico Eugeniju Berzinu. FOTO: Joco Žnidaršič

Kolesarji so se iz Kranja pognali skozi Rateče do Lienza v Avstriji. Tam je slavil Michele Bartoli, mladi Rus Jevgenij Berzin pa je oblekel rožnato majico.

Tega Gira se kolesarska zgodovina najbolj spominja po Marcu Pantaniju, ki je zmagal na naslednjih dveh gorskih etapah s ciljema v Meranu in Aprici. Ampak za vedno se ga bomo spominjali po presenečenju številka ena – Rusu Jevgeniju Berzinu, ki je zmagal v skupnem seštevku dirke. Pantani je bil drugi in Italijo dvignil na noge, noben drug kolesar po Faustu Coppiju ni bil deležen takih hvalnic. Tretji je bil Miguel Indurain.

FOTO: Joco Žnidaršič