Mojstru Ernestu dal, česar mu ni niti Eddy Merckx

Razvoj cestnih dirkalnih koles je tesno povezan z zgodovino tega športa. Kolesa največkrat nosijo ime ustanovitelja, proizvajalca, podobno kot med avtomobili in motorji. Vsaj ko gre za italijanske proizvajalce, ki so v zgodovini kolesarskega športa prevladovali na najvišji ravni.

Giro vse bližje Sloveniji

In danes je skoraj nemogoče določiti, katero kolo je najboljše, kajti v to igro so se vmešali tudi Američani, Kitajci, Tajvanci in drugi, ki so svojim kolesom nadeli drugačna imena, vedoč, da jih bodo tako hitreje in laže sprejeli v Evropi, ki še vedno velja za glavno kolesarsko območje.

Tisti, ki nekaj damo na kolesarsko zgodovino, ki spoštujemo razvoj koles od prve uradne kolesarske dirke še v 19. stoletju, težko priznamo, da novinec v tej zgodbi lahko igra vidno vlogo, ko se pogovarjamo o kakovosti.

Toda razvoj, podprt z velikim kapitalskim vložkom, je prehitel in celo zaprl marsikatero evropsko delavnico koles. Te so se znašle v nemilosti, nekaj časa celo ostale brez dela, a se je večina vrnila z novo zgodbo, ki jih uvršča med najboljše proizvajalce koles na svetu.

Med legendarna imena v kolesarski industriji, ki so se znašla v težavah, a so se vrnila čisto na vrh, sodi Ernesto Colnago. Kdor se ukvarja s tem športom, ne more mimo tega proizvajalca koles, tako kot avtomobilski svet ne bi bil to, kar je, če ne bi bilo Ferrarija.

Ampak te blagovne znamke – proizvajalci z dolgoletnimi izkušnjami ne počivajo na lovorikah – si še vedno prizadevajo za razvoj in se borijo proti vedno večji konkurenci.

Ernesto in Eddy. FOTO: Colnago

Ernesto je še zmeraj živ in še kako dejaven kljub svojim 92 letom, podjetje je prodal Arabcem, vendar s klavzulo, da še naprej osebno vpliva na razvoj znamke.

In kaj mu je dalo vetra v jadra, moč v pedale, da kljub svojim letom in slavi, zaradi katerih bi že zdavnaj lahko užival v pokoju, vztraja med ostrimi konkurenti? Odgovor je jasen – Tadej Pogačar. Mladenič, ki je to legendarno znamko popeljal do najvišje možne točke prepoznavnosti.

S Sovjeti do Slovenca

Ernesto Colnago je s svojimi kolesi osvojil vse pomembne dirke na svetu. Kolesarji so na njih zmagovali na evropskih, svetovnih prvenstvih, na olimpijskih igrah, na vseh petih kolesarskih spomenikih, samo največja dirka je ostala neosvojena, sloviti Tour de France. Kazalo je že, da je ta pač zanj zakleta.

Drugih in tretjih mest na Touru pri Colnagu niso več šteli, postajalo je že ironično, da tako kolo še nikoli ni zasvetilo v rumeni barvi sredi Elizejskih poljan.

Ko so se Arabci vključili v svet kolesarskega športa, je bilo hitro jasno, da bodo hoteli imeti najboljšo opremo za svoje tekmovalce. Razumljivo, ob velikem finančnem vložku pač nič ne sme biti prepuščeno naključju.

Z ustanovitvijo UAE Team Emirates se je Colnagu nekako ponovila zgodba s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja – Colnago je bil zraven.

Mladi Steinhauser ni mogel verjeti, koga je premagal

Pred dobrimi šestdesetimi leti je bil novinec v tem svetu, zdaj je legenda. Razlika v izhodiščnih pogajanjih je bila očitna. Na začetku svoje poti je Ernesto Colnago naredil nekaj koles za takrat najboljšega kolesarja na svetu in danes še vedno najboljšega vseh časov, Belgijca Eddyja Merckxa.

Njuno sodelovanje je Colnaga postavilo na zemljevid tekmovalnega kolesarstva, vendar se je Eddy kmalu zatem športno upokojil in Ernesto je spet ostal sam med najbolj izkušenimi in najboljšimi proizvajalci koles, med katerimi je bilo največ njegovih rojakov, Italijanov.

Ernesto Colnago je svoje kolo poklonil tudi papežu. FOTO: Colnago

Moral je drugam, na druge trge. Dobil je fantastično idejo, lotil se je kolesarjev iz največje države na svetu, takratne Sovjetske zveze. Med temi ni bilo niti enega profesionalca.

Sovjeti pač niso cenili »kapitalističnega« športa, prepričani so bili, da so njihovi kolesarji in tudi tisti, ki so prihajali iz vzhodnega bloka, najboljši.

Ernesto je videl, da so s kolesi zelo podhranjeni, da potrebujejo nekaj povsem drugega, veliko boljšega. Seveda so Sovjeti z njegovimi kolesi takoj začeli zmagovati na najpomembnejših amaterskih dirkah in tudi na olimpijskih igrah. Colnago je postal sinonim za zmage, za najboljša kolesa, kar jih je mogoče kupiti.

V amaterskem svetu je začelo veljati, da ni boljšega kolesarja, kot je Sovjet na colnagu. Zaradi tega so se začela prva ugibanja, kako dobri bi lahko bili Sovjeti na profesionalnih dirkah, na Giru, Touru, Vuelti in na vseh petih spomenikih.

Spomnimo se, da se je takrat tekmovalno kolesarstvo delilo samo na amaterje in profesionalce. Profesionalci niso tekmovali na amaterskih dirkah, amaterji pa sploh niso smeli na profesionalnih. S padcem Berlinskega zidu se je vse spremenilo.

Na olimpijskih igrah v Moskvi so kolesarji Sovjetske zveze s Colnagovimi kolesi zmagali na 100-kilometrski ekipni preizkušnji kot tudi v posamični olimpijski preizkušnji. Tudi drugouvrščeni Vzhodni Nemci so imeli njegova kolesa, vendar brez vsakršne oznake.

Štiri leta kasneje so na olimpijskih igrah v Los Angelesu na Colnagovih kolesih za ekipni kronometer dirkali tudi člani jugoslovanske izbrane vrste. Zato je Colnago tudi v nekdanji skupni državi postal sinonim za kakovost.

S Pogačarjem do rumene barve

Osemdeseta in devetdeseta leta pa tudi še poznejša so bila v kolesarskem športu zaznamovana s to italijansko znamko, vendar so Tour osvajali z drugimi kolesi. Vse dokler ni prišel Tadej Pogačar.

»A veš, kam greva s Tadejem danes?« me je po telefonu vprašal Andrej Hauptman, Pogačarjev športni direktor. Vprašaj nad mojo glavo je bil velikanski. »K samemu Ernestu, povabil ga je ​Ernesto Colnago osebno, in jaz grem z njim,« je navdušeno razlagal Andrej leta 2020, dva meseca pred Tourom. Potem je poslal nekaj fotografij s snidenja v Colnagovi pisarni v Cambiagu v Italiji.

Ernesto Colnago, Tadej Pogačar in Giuseppe Saronni. FOTO: Colnago

Tadej je v sezoni 2019, pri svojih rosnih 20 letih, prestopil v profesionalno moštvo UAE Team Emirates, s sedežem v Italiji. Moštvo je od začetka dirkalo na Colnagovih kolesih. Pogačarjevi uspehi, sploh pa zmaga na »malem touru« oziroma Tour de l'Avenirju leto prej so prevesili jeziček na tehtnici za njegov vstop med najboljše svetovne kolesarje.

Tadeju in Andreju je v spremstvu takratnega direktorja ekipe UAE, še ene legende kolesarstva Giuseppeja Saronnija, Ernesto Colnago razkazal svojo tovarno koles, kjer je proizvajal model C64, pisarno, lastno hišo, muzej, kjer so shranjena vsa zmagovalna Colnagova kolesa, od prvega pred skoraj sedemdesetimi leti pa do tedaj.

Ker je bil Tadej Pogačar takrat tudi slovenski prvak v ciklokrosu, mu je Ernesto ob tej priložnosti podaril še Colnagovo ciklokros specialko.

Tadej pa mu je poklonil rumeno majico malega toura. Colnago ima še danes v svetovni seriji največ zmag, vendar še nikoli ni noben kolesar z njegovim kolesom zmagal na dirki po Franciji.

Bo Tadej Pogačar tisti, ki bo prvi zmagoslavno zapeljal colnaga po Elizejskih poljanah? Zakaj pa ne, če je zmagal na Touru za mlajše člane, lahko tudi na največjem, za elitneže, je bil prepričan Ernesto.

In leta 2020 se je zgodilo. Colnago je tik pred zadnjo etapo na Elizejskih poljanah sestavil popolnoma rumenega colnaga, za zmagovalca Toura, Tadeja Pogačarja.