»Sanjam o nacionalnem centru za plavanje«

Ko slovenski športni navdušenci vstopijo v december, se hitro v središču njihove pozornosti najdejo smučarske panoge. Toda vsaj nekateri med njimi so pred leti vneto spremljali tudi slovenske napade na kolajne evropskih prvenstev v 25-metrskem bazenu. V zadnjih letih plavanje pri nas zaradi pomanjkanja odmevnih dosežkov in slabe prepoznavnosti zveze izginja z obzorja navijačev. Boro Štrumbelj, novi predsednik PZS, si je s sodelavci odločno začrtal smernice zasuka navzgor.

V plavanju ste že dolgo, predvsem kot strokovnjak s Fakultete za šport, kako zdaj kot predsednik gledate na vzroke pomanjkanja tako odmevnih dosežkov in sploh blede podobe te panoge pri nas?

Dejansko gre za splet različnih okoliščin, posebej gre podčrtati izostanek ustreznega sistema in strategije. Zdaj se spet trudim, da bi imeli nacionalni plavalni center, tam bi dejansko zbrali vse najboljše in se z njimi dnevno posvetili temeljitemu delu. Vem, klubi se bojijo, da bi ostali brez plavalcev, toda brez skrbi: posamezniki bi seveda ostali članih svojih klubov, šlo bi le za pristop na višji ravni, za katerega sva se nekoč že zavzemala z Dimitrijem Mancevičem, a projekta nisva uresničila. Obenem se je v slovenskem plavanju zatikalo ob prehodu od mladincev k članom, zdaj je med tistimi, ki je že dolgo pri reprezentanci z odmevnimi dosežki, le še Tjaša Oder.

Kakšni pa so koraki, s katerimi bi se vsaj približali ponovitvi uspehov iz preteklosti, denimo uvrstitvi v finale svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger?

Storili smo že nekaj korakov v zadnjih mesecih, predvsem smo sestavili panožno ekipo, ki jo zdaj vodi strokovnjak za telesno pripravo Miha Robnik. V njej so še psihologinja Tanja Kajtna, analitik Dušan Danilović, Peter Mankoč za tehniko. Predvsem smo zdaj spet uvedli štirikrat na leto obvezna testiranja za člane in mladince, verjamem da bomo postopoma dosegli želene rezultate.

Omenili ste dr. Manceviča. Ko vas takole poslušam, se takoj spomnim nanj in njegov zelo širok pristop pri pripravi vrhunskih športnikov. Podobno panožno ekipo ste nekoč že imeli, kajne?

Drži. In če ne bi Dimitrija ustavila bolezen, bi na temeljih tako zastavljenega dela res lahko razmišljali o odmevnem plavalnem dosežku na prihajajočih olimpijskih igrah v Tokiu. Zdaj je precej bolj realno, da merimo na finale ali celo kolajno na igrah v Parizu, leta 2024. Optimist sem, le vztrajati bomo morali na začrtani poti.

Če pa bi v državi in tudi klubih dobili zeleno luč za nacionalni center, kje bi ga imeli?

Realno imamo takšen center lahko tam, kjer je obstoječi pokriti olimpijski bazen: v Kopru, Kranju ali v Mariboru. Kaj drugega, kot reči, da upam končno na sodobni 50-metrski objekt v Ljubljani, pa ne morem.

Med tistimi strokovnjaki, ki ste jih našteli kot člane panožne ekipe, je seveda širši športni javnosti najbolj znan Mankoč. Kako je dejansko z njegovo navzočnostjo pri PZS?

Upam, da nam ne bo ušel na tuje. Skupaj z ženo, nekdanjo estonsko plavalko Triin Aljand, bosta mogoče nekoč živela v zanju »nevtralnem delu svetu«, torej niti pri nas niti v Estoniji. A kakorkoli, sleherno sodelovanje s Petrom je lahko glede na njegove izjemne tekmovalne izkušnje kot tudi preteklost s trenerji najvišje svetovne ravni za slovensko plavanje zelo koristno.

Najbrž pa tudi s srebrno olimpijko Saro Isaković, zdaj strokovnjakinjo s področja psihologije. Jo boste približali plavalni zvezi?

Prejšnje vodstvo se je o tem že pogovarjalo z njo, a se je zataknilo z izplačili dolgov do nje iz preteklosti. Sam se bom potrudil za njeno vidnejšo vlogo v slovenskem plavanju. Nisem si še povsem na jasnem, na katerem področju bi jo najbolj potrebovali, vsekakor pa ne smemo mimo njenih športnih izkušenj kot tudi prepoznavnosti.

Kaj pa njen nekdanji trener Miha Potočnik, okoliščine njegovega slovesa z Radovljico in reprezentance so bile, milo zapisano, nenavadne?

On je vrhunski trener, predvsem njegov pristop z upoštevanjem panožne ekipe, testiranj, pomembnosti reprezentančnih priprav. Po vzoru na italijansko reprezentanco, eno vodilnih plavalnih velesil v Evropi, bi lahko tudi mi imeli nacionalnega trenerja in to bi bil prav Miha. Sodeloval bi s klubi in delal – če bomo nekoč to zares imeli – v nacionalnem centru.

Kako razmišljate o kratkoročnih ciljih, za začetek od jutri naprej na EP v 25-metrskem bazenu v Glasgowu?

Seveda si želimo kolajno ali vsaj finale, toda ni preprosto tekmovati v konkurenci 50 držav. Toda pri PZS bom vztrajal pri visokih ciljih na mednarodnih tekmovanjih in z uspehom označil le tiste plavalce, ki se bodo uvrščali med najboljših 16, torej z izjemo nekaterih disciplin v večerno polfinalno-finalni spored.