Po zlati kolajni zdaj v lov na normo za Doho

Resda bo atletsko tekmovanje na drugih evropskih igrah ostalo predvsem v spominu po zmedi in ugibanju o prav nenavadnem sistemu točkovanja, neposrednih dvobojev in nove štafetne »zasledovalne« preizkušnje, toda obenem se ga bo Maja Mihalinec, 29-letnica iz Zgornje Savinjske doline, spominjala po zlati kolajni. Po sobotnem bronu judoistke Maruše Štangar se je kot druga Slovenka v Minsku odrezala z uvrstitvijo na oder, tokrat celo na najvišjo stopničko. S časom 11,36 je zmagala v teku na 100 m.

Podobno kot domala vsi drugi udeleženci prav nenavadnega uvodnega dne na osrednjem štadionu v centru mesta je ugibala o sistemu tekmovanja in prav čudnih pravilih. Sprva so prireditelji razgrinjali celo zamisli, da bi med tekom atleti in atletinje vlekli za seboj avtomobilske gume ali kakšne druge pripomočke.

»A ko so videli, da smo prijavljeni vrhunski športniki, so najbrž le ugotovili, da to niso igre brez meja,« se je nasmehnila slovenska nedeljska junakinja v Minsku in dodala, da ji seveda na treningu ni tuja vadba z gumami. Zmage se je tukaj razveselila, še bolj pa bo nasmejana, če bo v nadaljevanju iger dosegla normo za nastop na septembrskem svetovnem prvenstvu v Dohi. Z včerajšnjim dosežkom je za dve stotinki zaostala za osebnim rekordom, omenjena norma sicer znaša 11,24. »V sredo me čaka novi izziv, takrat bo šlo za ekipno razvrstitev, a seveda tudi norma, če bi jo dosegla, šteje,« razgrinja novi cilj po zanimivem nedeljskem popoldnevu.



Rdeča nit pogovorov pa sprva niti na tribunah niti med atleti pravzaprav ni pripadla bojem za rekorde in kolajne, temveč ugibanjem o nenavadnem točkovanju, nenavadni mešani štafeti ter celo zasledovalni štafetni tekmi, v kateri so moški tekli po 800 in 400 m, ženske pa 600 in 200. Štartali pa so z zaostanki za vodilno ekipo dneva, dotlej osvojene točke so namreč preračunali v časovni zaostanek in ga tako upoštevali pri končnem izidu.

»Ne razumem še dobro tekmovalnega sistema, pravzaprav se ga vsi tukaj komaj dobro privajamo,« je priznala Anita Horvat, članica naše hitre štafete na 4x400 m mešano: »Ta disciplina očitno ima prihodnost, saj jo bodo predstavili tako na olimpijskih igrah kot tudi na svetovnem prvenstvu.« Sama pa si bo včerajšnji nastop ohranila v spominu kot zelo nenavaden, saj je v svoji zadnji predaji tekla proti štirim atletom: »Lahko si predstavljate, kako sem se potrudila na vso moč,« je bila v prostoru za pogovore z novinarje videti, razumljivo, najbolj izčrpana med vsemi člani slovenske reprezentance.

Levji delež k 5. mestu tafete je prispeval naš vodilni atlet Luka Janežič in realno ocenil tekmovanje: »Ni tukaj ravni svetovnega ali evropskega prvenstva, sprva nisem bil navdušen, ker moram na te igre. A obenem je prav, da vsaj preizkusimo za prihodnost to štafeto, tukaj se nam je ponudila lepa priložnost.«

Neposredni dvoboji v daljini

A podobno nenavadna kot ta štafetna preizkušnja je bila tudi tekma skakalk v daljino. Natanko 24 ekip so sicer pred začetkom včerajšnjega atletskega sporeda razdelili v štiri skupine uvodnega dela, torej v sleherni skupini je bilo šest reprezentanc. Slovenija je merila moči z Rusijo, Italijo, Estonijo, Francijo in Romunijo. Nato pa je Neja Filipič, ki je pred dnevi v Celju zablestela v troskoku, pridobivala točke v daljino na prav nenavaden način. Skakalke so namreč razporedili v dve mali skupini, Slovenka je bila uspešnejša od Estonke, slabša pa od Romunke, tako je znotraj svoje skupine zasedla 2. mesto. Nato se je v neposrednem dvoboju pomerila še s francosko atletinjo Lett Pauline, jo ugnala in priborila svoji ekipi nekaj lepih točk.

»Zaradi točk sem zadovoljna, izid 5,99 pa zame ni dober,« je dejala absolventka študija farmacije. Čez dva tedna jo čaka univerzijada, po zadnji odlični celjski izkušnji v troskoku pa jo bodo nadrejeni naknadno poskusili prijaviti še za to disciplino.