Brexit bi znal biti za njihov posel celo koristen

Iz otroške fascinacije nad žuželkami, dvoživkami in plazilci je razvil uspešen posel. Na Univerzi v Cambridgeu je magistriral iz biokemije, s specializacijo v razvoju genomskih tehnologij pri raziskovanju raka. Nato je z ekipo študijskih somišljenikov zagnal podjetje Entomics, kjer – zelo poenostavljeno rečeno – žuželke pretvarjajo v trajnostne vire prehrambnih in kemijskih surovin.

Miha Pipan na vprašanje, ali mu je bila poslovna žilica privzgojena ali prirojena, ne zna odgovoriti. Je pa bil zmeraj zgovoren, kar sam vidi kot eno ključnih veščin na podjetniški poti. O doktoratu je sicer razmišljal, a mu dolga pot od raziskave do dejanskih rezultatov ni dišala, raje je izbral nekaj oprijemljivega. Nikoli mu ni bilo žal. Pravi, da je industrija, v katero je zapeljal svoj posel, nova, ni pa nov koncept, ki ga predstavlja.

»Govorimo o reciklaži oziroma dodajanju vrednosti odpadlim biomasam s pomočjo insektov. To se na našem planetu dogaja več sto milijonov let, odkar so prve muhe zavohale dinozavrovo blato in šle 'na pašo'. Tako da se le vračamo nazaj k naravi. Je pa res, da to dosegamo s pametnimi biotehnološkimi, strojnimi in algoritemskimi rešitvami, ki pred desetimi leti še niso bile na voljo,« pojasnjuje Pipan.



Prototip modularnega sistema, v katerem bi žuželke gojili z računalniško podporo na kmetijah, je bil izdelan lani, testiran in je že na kmetiji kokoši nesnic v Cambridgeshiru. Tam bodo opravili zadnji test oziroma dokazali delovanje v reprezentativnem industrijskem kontekstu.

O viziji podjetja, ki ima osem zaposlenih za polni delovni čas in dve osebi za polovičen, sogovornik pravi: »Cilj mojega podjetja, ki je po pravilniku EU še vedno mikropodjetje, je razvoj mreže insektovnih biorafinerij, ki bodo pomagale naši vrsti pri cirkuliranju biomase na lokalnih in globalnih nivojih. Govorim o tehnologiji, ki bo – ko in če bo razvita – sposobna virtualno spreminjati vse vrste organskih odpadkov v surovine in hranila za razne industrije in sektorje, v glavnem v agrikulturnem sektorju.

Brexit ga ne skrbi

Podjetje ima za seboj razvojno fazo, zdaj se spuščajo v poslovanje in prodajo. Izstop Velike Britanije iz Evropske unije jim načrtov ni prekrižal. Po Pipanovih besedah gre za posel, ki je pomemben povsod po svetu, tako da ostajajo vse možnosti odprte. »V VB že pridno delamo po novih zakonih (tako imenovani agriculture bill), ki bodo zamenjali skupno evropsko kmetijsko politiko. V primerjavi z drugimi evropskimi državami so precej radikalni in predstavljajo dobro gospodarjenje z naravo in okoljem, tako da bi znal biti brexit celo dober za naš posel.« Večinoma sodelujejo s podjetji znotraj Velike Britanije, sicer pa z Grčijo, Italijo, Islandijo, Španijo in Slovenijo.

Miha Pipan pojasnjuje, da so Britanci kljub vsej sagi z izstopom zelo strpni in razumevajoči. »Za nas sta najbolj očitni njihova hladnost in ekstravertiranost. To se pozna tako pri študiju kot v poslu – ljudje se izogibajo konfliktu in nasploh vseh nepotrebnih interakcij.«



Dobrih praks, ki bi jih veljalo posvojiti v Sloveniji, je veliko. »A v VB je sistem razvit tako, da ni pomembno, kaj študiraš oziroma na kakšno službo te študij pripravlja. So precej bolj fleksibilni – tako se v bančništvu znajdejo fiziki ali arheologi kot projektni vodje v tehnološkem podjetju. Pomembno je, kdo je sposoben za določeno delo.« Izpostavi tudi dostop do nepovratnih razvojnih sredstev.

»Britanski sistem je centraliziran za vsa ministrstva ali iniciative, prijava je možna po spletu, brez gore nepotrebnih dokumentov, vse dokler se ne ve, ali je bil projekt dobro ocenjen in ali sploh ima možnosti za financiranje. Tako zreducirajo količino papirologije in so bolj učinkoviti s sredstvi in časom.«

Ko sva se srečala na enem od sprejemov, je dejal, da za zdaj v Sloveniji ne vidi enakih možnosti za rast podjetja, kot jih ima v tujini. »Predvsem ni na voljo dovolj kapitala za takšne projekte – četudi jih je morda več v določenih kontekstih, zmanjka za agresivno skaliranje. Druga ovira so precej pasivni slovenski regulatorski organi, ki radi čakajo na odločitve EU, preden stvar implementirajo. Ta primanjkljaj samoiniciative je velika ovira, saj lahko popolnoma uniči visokoinovativne poslovne modele in tehnologije.«

Sam vidi lastni prispevek k slovenski družbi v tem, da za zdaj ostane tam, kjer je, in se uči, kako lahko stvari delujejo na boljši način, ter nekega dne to prinese nazaj.

Študij na Cambridgeu cenejši kot v Ljubljani

Torej se bo vrnil domov? »Niti nimam občutka, da sem kdaj res šel. Vračam se večkrat na leto, da redno videvam bližnje. In ta dinamika kratkih snidenj je odlična.« (Smeh.) Študij na Cambridgeu mu je dal najboljšo možno celostno izkušnjo na naravoslovnem dodiplomskem področju. Kar me preseneti, je njegova trditev, da je študij na tej elitni univerzi cenejši od Ljubljane.

»Gre za eno izmed povsem napačnih percepcij študija v tujini. Študij na Cambridgeu stane okrog 16.000 funtov na leto, od tega je 9000 funtov šolnine 99-odstotno krite prek državnih študentskih kreditov. To niso bančni krediti, ampak gre za dodatno obdavčitev po zaključku študija – devet odstotkov presežka od letnih prihodkov nad 25.000 funtov vrneš državi. Znesek je odvisen od plače, ampak načeloma ne zniža kakovosti življenja.« Preostalih 7000 funtov je cena bivanja čez študijsko leto.

»V Cambridgeu je to šest do sedem mesecev na leto, saj so med tremi osemtedenskimi semestri dolgi dopusti in zelo dolg poletni oddih. S tem denarjem se da pokriti najemnino, hrano, socializacijo, letalske vozovnice in drugo.« Sam je imel Zoisovo štipendijo, ki mu je prinesla okrog 3000 funtov na leto, univerza je dodala še 3000 funtov. Ostalo je torej »zgolj« tisoč funtov.



Večkrat pove, da mu je študij v tujini »odprl glavo«, kot radi rečejo na Primorskem. »Odprl mi je veliko vrat, ki bi sicer ostala zaprta. Razširil sem si obzorje, kar se tiče raznovrstnih kultur in mešane demografije v Veliki Britaniji. To je dopolnilo izjemne, a bolj enobarvne izkušnje s Slovenijo. V bolj splošnem smislu pa me je tujina naučila, kako je treba znati prodajati sebe in svoje adute. Glavno vodilo slovenske mentalitete je to, da se ni dobro preveč izpostavljati ali imeti preveč mnenj.« Na živce mu gre ta kliše, da imamo Slovenci še vedno hlapčevsko stanje duha, že od Cankarja dalje.

»Vprašaš se, kdaj in kako se lahko tega končno znebimo in začrtamo neko vizijo za naprej. Dokler tega ne rešimo, bo težko prepričati narod o potencialih naše države in posledično o novi, moderni slovenski identiteti, ki bo na koncu dneva bolje predstavljala naše adute in potencial.«