Ko ti Messi pomaga do strehe nad glavo

Selitev v državo s približno 126 milijoni prebivalcev je svojevrsten kulturni šok, čeprav jo je človek pred tem obiskal kot turist. A vsakdan nekoga, ki v tujini živi in dela (ali študira), se močno razlikuje od letanja k znamenitostim in delanja sebkov pod cvetočimi češnjami.

V tem času so na Japonskem v pričakovanju pomladi. Nino Habjan pa kljub temu vleče domov: »Prvotno sem si sicer želela ostati tu. Zdaj pa bi rada uporabila znanje o japonski literaturi, ki sem ga pridobila v Tokiu, in predstavila še neodkrite bisere japonske literature slovenskim bralcem.«

Na Japonskem je stopnja brezposelnosti izredno nizka, saj že več desetletij obstaja sistem, prek katerega študenti v zadnjem letu študija intenzivno iščejo zanje najprimernejšo službo, v kateri bodo največkrat ostali do upokojitve. Večina podjetij in delovnih mest je še vedno izredno »japonsko« orientiranih, znanje japonskega jezika je pri iskanju zaposlitve zelo zaželeno, pojasnjuje Nina.



Če si tujec, jo najbolje odneseš s certifikatom o znanju japonščine, brez tega podjetja kandidata najverjetneje ne bodo povabila niti na razgovor. Sama ima največ možnosti za službo v kateri od številnih jezikovnih šol. Potreba po učiteljih angleščine in drugih svetovnih jezikov je velika. Delovno okolje na Japonskem je znano po tem, da gre velikokrat v skrajnost – posamezniki pogosto prihajajo v službo bolni in delajo, dokler se ne sesedejo.

Do rednega vpisa vodi zahteven postopek

Jezikoslovka iz Ljubljane je v deželo vzhajajočega sonca odšla z dobro (študijsko) popotnico. Po končanem študiju primerjalne književnosti in japonologije se je prijavila na razpis za štipendijo, ki jo japonska vlada vsako leto nameni enemu slovenskemu študentu.

»Zares učiti se o japonski literaturi v njihovem jeziku je seveda mogoče le na Japonskem. A do vpisa v redni program na njihovi univerzi ne moreš priti le s štipendijo. Ker sem bodočega mentorja, ki se je zanimal za mojo raziskavo, našla na tokijski univerzi, sem se kot raziskovalna študentka s podporo japonske vlade tja tudi vpisala. Po letu obiskovanja predavanj, ko študent ne dobi kreditnih točk, sem opravila sprejemni izpit. Potem sem pred profesorji oddelka predstavila svoje diplomsko delo in temo magistrskega dela, ki se ji želim posvetiti. Šele po vsem tem in opravljenih izpitih sem se lahko redno vpisala v študij,« zahtevni proces opisuje Habjanova.

Na vprašanje, katere so največje razlike v študiju ter pri izobraževanju nasploh med državama – če pustimo ob strani že omenjen kompleksen proces prijave –, odgovarja: »Pri dodiplomskem študiju je sodelovanja med študenti in profesorji menda zelo malo, medtem ko na magistrski stopnji profesorji pričakujejo odziv študentov. Sama sem bila od malih nog navajena v šoli poleg maternega jezika uporabljati tudi angleščino in nemščino. Tu pa smo pri enem od predmetov obravnavali nekega latinskoameriškega avtorja, o katerem na spletu v japonščini ni bilo veliko informacij, saj njegova dela razen ene kratke zgodbe niso prevedena v ta jezik. Študent, ki je avtorja predstavljal pred razredom, je, namesto da bi uporabil druge vire, pojasnil le, da podatkov o avtorju v japonščini ni našel. Bila sem šokirana, saj je moja resničnost ravno obratna kot njegova: brez znanja in uporabe japonščine na tokijski univerzi ne bi preživela niti enega dneva,« je jasna sogovornica.

Za napredno državo pomembna tudi tradicija

Japonska vlada je pred leti univerzam naročila, naj se usmerijo v študije, ki bolje služijo potrebam družbe. Nina pravi, da je naravoslovje precej bolj zaželeno in popularno, njena univerza slovi po tem, da je na njej študiralo mnogo Nobelovih nagrajencev. Veliko jih v zadnjem času prihaja tja zaradi priložnosti študija robotike. A kljub temu ima občutek, da družboslovne smeri pridobivajo popularnost.

»Veliko je interesa za japonsko literaturo in religije, kot so šintoizem in različne veje budizma. Japonci so ponosni na svojo tradicijo, in čeprav študija religije in literature morda nista tako praktično uporabna, kot je študij medicine, njun pomen nikakor ni nič manjši. Za tehnološko razvito državo sta pomembni tudi obujanje in spominjanje tradicije, ki je še vedno v prepletu z njihovim vsakdanjim življenjem.«

Študij slovenskega jezika na Japonskem (še) ne obstaja, zato pa na različnih univerzah ponujajo lektorate slovenskega jezika. Vsak semester se jih udeleži več zagretih študentov, ki v večini študirajo slovanske jezike ali pa jih k temu vodi zanimanje za Slovenijo in našo (jezikovno) kulturo.



Nina Habjan je pravi kulturni šok doživela šele ob svojem zadnjem obisku azijske dežele. Z vpisom na univerzo je namreč začela 'okušati' japonsko družbo zunaj mehurčka, v katerem je živela ob prejšnjih obiskih.

»Najprej nisem v polnosti razumela japonske mentalitete. Ena od večjih ovir, čez katero sem morala iti, je bila nuja sprejetja lastnega videza in posledice te drugačnosti. Japonsko vsako leto obišče množica turistov, zato državljani v tebi vedno vidijo le turista, ki je prišel za kratek čas. Tako se mi redno dogaja, da z natakarji komuniciram v japonščini, odgovarjajo pa mi v angleščini. Kot tujka brez japonskega državljanstva sem z veliko težavo dobila stanovanje. Številni lastniki namreč nočejo v sprejeti tujca za podnajemnika, saj jih skrbi komunikacija ali odpoved pogodbe, če se podnajemnik nenadoma odloči vrniti v domovino.«



Pri iskanju stanovanja je Nini in partnerju zadevo precej olajšalo dejstvo, da on prihaja iz Argentine. »Ah, dežela Messija, super, to je v redu,« je bilo dovolj, da sta lahko najela streho nad glavo. Odnos lastnikov stanovanj do podnajemnikov je tako precej odvisen od poznavanja popularnih izvoznih artiklov države, iz katere ti prihajajo.

Poleg sezuvanja čevljev pred vstopom v stanovanje, ki Nino vedno spomni na domače kraje, se podobnosti med državama hitro končajo. Sama se je na primer težko navadila na to, kako potekajo obiski pri frizerju. Ob vstopu stranki v roke potisnejo vprašalnik, na katerega moraš zapisati ne le svoje osebne podatke, temveč tudi številne preference. Katere revije rad bereš, da ti jih pripravijo ob naslednjem obisku, in kako pestrega pogovora si želiš s frizerjem na lestvici od ena do pet. Ena je pomenilo, da s teboj ne bo spregovoril niti besede, pet pa, da bo med friziranjem poskrbel za tekoč in zanimiv pogovor.

Slutiti torej je, da je na Japonskem le malo stvari še resnično spontanih, počasnih, a bo Nina še nekaj časa kljub temu ostala tam. Jo pa – kot pojasni že na začetku – vleče domov.