Zid se ni podrl samo na vzhod, ampak tudi na zahod

Še danes misli, da je 1989. »nastal zgodovinski trenutek, Evropa je bila zrela za to, da preseže delitev, ki je nastala s hladno vojno. Procesi pa niso bili tako premočrtni, kot so nekateri upali.« Milan Kučan je kritičen do širitve z velikim bumom desetih novih članic, pa tudi do nedelujoče demokracije EU, lažne solidarnosti, pragmatizma.

Leto 1989 je bilo annus mirabilis, je rekel zgodovinar Garton Ash. Preden načneva kompleksne dogodke pred tridesetimi leti, je treba začeti z današnjo perspektivo. Velika pričakovanja se niso uresničila. Kaj je šlo narobe?

Pričakovanja so bila različna, njihov skupni temelj pa je bil, da s padcem berlinskega zidu nastopa obljubljena doba Evrope – Evrope brez razlik, Evrope poenotenja, Evrope, ki je zavezana istim vrednotam in bo skupaj gradila prihodnost. Kmalu se je pokazalo, da so obremenitve, ki so določale Evropo in njeno delitev vse od konca druge svetovne vojne, premočne in se jih samo z nekim sicer pomembnim dogodkom preprosto ne da preseči. Sam padec zidu je bil rezultat procesov, ki so Evropo pretresali že prej. Jasno je bilo, da s hladno vojno ne bo mogoče zdržati. Ko je prišel srečni trenutek, je ta do neke mere zameglil realnost in objektivne razlike. Kasneje so te postajale čedalje bolj očitne, posebej ob pričakovanju širitve evropske integracije na vzhod. Takrat so se pojavili problemi, pred katerimi se je dolgo časa mižalo. »Veliki pok«, hkratni pristop desetih novih članic Evropske unije, je zameglil dejstvo, da so razlike velike in jih ni mogoče kar pomesti pod preprogo.


 

Sprva je bil vtis, da se je s padcem železne zavese vse končalo in z žametnimi revolucijami vse začelo na novo. Ampak stvari niso črno-bele, kajne? Leto '89 ni bil konec zgodovine, morda niti ne konec nekega zgodovinskega poglavja. Kako epohalen oziroma obroben dogodek – ker slišati je eno in drugo razlago – je bil padec zidu?

Simbolno je padec zidu pomenil konec procesov, ki so razdelili Evropo po vojni. Gotovo je bil več kot samo konec razdelitve Berlina in Nemčije, tudi veliko več kot samo konec razdelitve Evrope, ki jo je vsilila železna zavesa. Kljub temu pa ne gre pripisovati preveč samemu padcu. To bi pomenilo spregledovati družbene procese, ki so takrat doživljali vrhunec, ne samo na vzhodu Evrope, ampak tudi na zahodu. Že takrat sem nasprotoval tezi in tako mislim še danes, da se zid ni podrl samo na vzhod, ampak tudi na zahod. Drugače rečeno: s padcem zidu se je spremenila celotna Evropa. To je bil konec nekega obdobja in odnosov in hkrati začetek novega, v katerem tudi zahodna Evropa ni mogla ostati takšna, kot je bila. Optimizem, da se bo spremenil samo evropski vzhod in postal enak zahodu, je bil predimenzioniran.

Zanima me predvidljivost takratnih dogodkov. Že pet mesecev prej sta Gyula Horn in Alois Mock simbolno prerezala žico na madžarsko-avstrijski meji, pa vendar, je bilo pričakovati, da se bo zgodilo, kar se je zgodilo?

Glavno težo procesov, ki so pripeljali do padca zidu, pripisujem dogodkom na Poljskem, s Solidarnostjo, njihovimi protesti, reakcijo oblasti, okroglo mizo itn. Poljska je država s specifično težo. Kar se je dogajalo tam, je bilo pomenljivo. Seveda je bilo izjemno, kar sta naredila Mock in Horn. Prišel je tudi tisti evropski dan, ko so vzhodni Nemci množično prehajali na zahod, prav tako vlaki iz baltskih držav. Neznanka je bila, kako se bo na to odzvala Sovjetska zveza. Razmišljanja o tem, kaj se je zgodilo v Berlinu in zakaj, morajo upoštevati takratno bojazen, kaj bo s Sovjetsko zvezo. To se je močno odražalo tudi v procesu razpadanja Jugoslavije, tudi pri uresničevanju naših osamosvojitvenih ambicij. Prigovarjali so nam: če mislite res to narediti, boste slab zgled za Sovjetsko zvezo, ki je veliko večja, njen nekontroliran razpad pa lahko pripelje do katastrofe evropskih in svetovnih razsežnosti. No, potem je zaradi Gorbačova in njegove politike glasnosti in perestrojke ta ogromna država razpadla praktično na miren način, Jugoslavija pa na zelo krvavega. V senci Sovjetske zveze in Jugoslavije se je mirno razdelila na dve državi tudi Češkoslovaška. Še danes mislim, da je takrat nastal zgodovinski trenutek, Evropa pa zrela za to, da preseže delitev, ki je nastala s hladno vojno. Procesi pa niso bili tako premočrtni, kot so nekateri upali in se nadejali Evrope kot obljubljene dežele miru in sodelovanja.

V dokumentaciji sem pogledala naslovnico Dela z dne 10. novembra. V kotu spodaj je bil Tanjugov članek o plenumu vzhodnonemške partije in zraven čisto droben okvirček: Vzhodna Nemčija odpira svoje meje. Delo je v tistem času imelo odlične dopisnike v tujini, tudi ti niso vedeli? Kaj je torej z nepredvidljivostjo, o kateri sem že prej spraševala?

Takratna Vzhodna Nemčija s Honeckerjem je bila eden najbolj trdih režimov, če izvzamemo Romunijo. Notranji procesi, predvsem pa obstoj dveh nemških držav, ki sta bili rezultat povojnih mešetarjenj, so ustvarjali velike napetosti, ki jih režim, kakršen je bil, ni mogel obvladati. Po zamenjavi Honeckerja se v tistih nekaj mesecih z novim vodstvom ni več dalo izpeljati kakšnega postopnega procesa. Odstopilo je celotno vodstvo Vzhodne Nemčije, kar je odprlo vrata za združitev. Čeprav to ni avtomatično pomenilo že tudi združitve. Če ne bi bilo Kohla in vodstva Zahodne Nemčije z Genscherjem, se takrat to ne bi zgodilo. Je pa bila združitev Nemčije, najprej neformalna in potem formalna, pomemben argument za naša slovenska prizadevanja. Rekli smo: če je dogajanje v Evropi razlog za združitev, je lahko tudi razlog za razdružitev države, ki je bila, zgodovinsko gledano, umetna tvorba. Procesi znotraj Jugoslavije, ki so bili deloma odsev dogajanja v Evropi, deloma pa avtonomni, so dokazovali, da Jugoslavija takrat ni bila več sposobna upravičiti svojega obstoja. Notranja protislovja so bila prevelika, do neke mere podobna tistim v Sovjetski zvezi, predvsem glede reševanja nacionalnega vprašanja in nacionalne enakopravnosti.


 

Omenili ste Solidarnost, ključni civilnodružbeni projekt tistega časa. Michnik je govoril o »novi obliki revolucije«, letu '89 kot eksperimentu brez precedensa, mirnem demontiranju komunističnega sistema in zamenjavi oblasti s pomočjo pogajanj, kompromisov, reform. Havel je rekel, da je bil padec sovjetskega imperija zgodovinsko primerljiv s padcem rimskega imperija. Kako se spomnite mirne tranzicije iz komunizma v demokracijo?

Poljska je bila vsekakor zgled mirnega prehoda. Poljaki so zgodovinski narod z državotvorno tradicijo in veliko zgodovino. Pri njih ni bilo pričakovati, da bodo uporabili skrajna sredstva, dokler so obstajale druge poti. Morda bi lahko govorili o srečnih naključjih, čeprav je v takih razmerah težko verjeti v naključja. Vsekakor je obstajala volja poskusiti priti do sprememb po poti dogovorov, pogajanj. Zgodovinska okrogla miza, kjer so sedli skupaj ljudje različnih političnih prepričanj in tudi pogledov na prihodnost Poljske in Evrope, je dala rezultat. Pomembno vlogo je odigrala poljska inteligenca, ki je preprečevala, da bi se val nezadovoljstva razširil na ulico. Inteligenci je uspelo vključiti tudi argumente, ki so bili notranje sprožilo v delavskih vrstah, posebno na severu, v Baltiku. To se kaže skozi držo Lecha Walese tudi zdaj, ko je skupaj s še dvema bivšima predsednikoma pred volitvami pozval Poljake, naj razmislijo, ali pot, ki jo ubira Poljska pod vodstvom Kaczynskega, sledi tistemu, kar so hoteli, ko je Walesa skočil čez ograjo in napovedal novo zgodovino Poljske. Na Češkoslovaškem so bili razlogi za miren razhod drugje, prišlo je do dogovora dveh predsednikov vlad. Čeprav, če se spomnite, Havel kot predsednik Češkoslovaške ni bil navdušen nad razhodom države. Njegov argument je bil, da ima Češkoslovaška v svetu večjo težo, kot bi jo imeli samostojni Slovaška in Češka. Vendarle so stvari izpeljali po mirni poti. Zalomilo se je na žalost v Jugoslaviji.

Je to, kar pripovedujete, najbolj dragocena zgodovinska zapuščina leta 1989?

Ja. V zgodovini Evrope se dotlej še ni zgodilo, da bi se tako velike spremembe, ki so segle v same temelje odnosov, zgodile po mirni poti. Izjema je bila Jugoslavija. Povsod drugod je bil prehod bolj ali manj konsenzualen, tudi zaradi zavedanja o veliki odgovornosti ljudi, ki so usmerjali procese. Dostikrat pozabljamo na vlogo Nemčije, takrat po svojem vplivu najpomembnejše države. Zaradi potrebe po utemeljevanju nujnosti svoje združitve je iskala pot tudi za Evropo in s tem še dodatno uveljavljala svoj vpliv. Če ne bi bilo Genscherja in njegovega prepričanja, da problema v Jugoslaviji ni mogoče rešiti z vojnami, ki so se že začele, bi se najbrž tudi naša pot odvijala veliko težje, kot se je. Nemčija je poznala razmere bolje od drugih in je zato tudi lahko zastavljala odločujočo besedo. Kakšnega pomembnega vpliva Francije ali Anglije na procese v Evropi takrat ni bilo, ključno vlogo je imela Nemčija. Seveda, šlo je tudi za njene interese, tako kot pri Avstriji in Italiji.

Evropa je zelo ponosna na padec zidu, toda zrasli so novi zidovi. Danes neskončno veliko ljudi živi za zidom, predvsem obstaja zid med bogatimi in revnimi, čeprav ekonomski razlogi niti niso edini.

Zidovi so na ravni naše celine in tudi vsake države posebej. Razlike med bogatimi in revnimi so realnost, s katero živimo znotraj vsake države. So rezultat socialnih politik in odnosa do konceptov, ki so razlike še poglobili, v prvi vrsti neoliberalistične ekonomske teorije in politike. To ni lastno evropski tradiciji in je v nasprotju zlasti z zahodnoevropsko povojno tradicijo. Vprašanje za aktualno politiko je, ali bo sposobna protislovja in napetosti izpeljati po konsenzualni poti postopnih reform ali pa bo prišlo do nezadovoljstva, ki ga ne bo mogoče več obvladati. Problem je realen. Če pogledamo slovensko izkušnjo po letu 1990, so ekonomsko politiko vodili ljudje, ki so se zavzemali za gradualizem. Potem so prevladali pristopi pod močnim vplivom neoliberalističnih konceptov, kar je povzročilo velike socialne razlike, ki jih ni več mogoče pomesti pod preprogo. Dostikrat sicer slišimo, da je Slovenija še zmeraj socialno najbolj homogena država, z najmanj socialnimi razlikami. A ne gre za vprašanje velikosti razlik, ampak za dejstvo, da so in kako jih dojemajo ljudje, ki jih razlike potiskajo na socialno obrobje, tudi kako zadovoljni so ljudje z državo in njenim vodenjem. Nezadovoljstvo lahko privede do zelo zaostrenega konflikta in vprašanje je, ali je dovolj mehanizmov, da se ga reši mirno, po poti parlamentarne demokracije in socialnega dialoga.


 

Kaj je s stanjem demokracije v Evropi?

Demokracija je nikoli uresničen projekt. Je sredstvo, ki pomaga urejati odnose v družbi in državi z uporabo instrumentov, ki jih demokracija pozna. Ko začnejo odpovedovati instrumenti in načela, postane demokracija nedelujoča. In danes smo v veliki meri soočeni s problemom nedelujoče demokracije. Za funkcioniranje demokracije je zelo pomembno načelo delitve oblasti in samostojnosti njenih posameznih vej. To, kar se zdaj dogaja v Sloveniji, je na meji poseganja v samostojnost, zlasti prekrivanja izvršilne in zakonodajne oblasti na eni in preseganja mej med zakonodajno in sodno vejo oblasti na drugi strani.
Eden od temeljev demokracije je neodvisnost sodstva, pravna država. Ko enkrat spodkopljete ta temelj, ste na terenu arbitrarnosti. To, da se politika, oblast že vrsto let ne odziva odločno na pojave rušenja avtoritete sodstva, je pomanjkanje poguma in sprenevedanje. Spregleduje se posledice tega početja za delujočo demokracijo. Na ravni Evrope pa gre tudi za vprašanja neizoblikovane fizionomije EU in vpliva državljana na odločanje. To se poskuša rešiti s strankarskimi povezavami na ravni unije. Državljani pa so od vodstev strank in odločanja strašno odtujeni že doma, kaj šele od njihovega delovanja za izplen pri strankarskih dogovorih o skupnem odločanju na ravni Evropske unije v evropskem parlamentu. Tam poslanci glasujejo, kot jim je zapovedano s strani vodstev strankarskih »internacional«. To je del anatomije tega, kar vidim kot problem delno delujoče ali nedelujoče demokracije na ravni nacionalnih držav in tudi ravni EU, pri čemer so države z manj tradicije s parlamentarno demokracijo toliko bolj podvržene zlorabam.

Bolgarski intelektualec, eden boljših premišljevalcev Evrope Ivan Krastev v zadnji knjigi (The Light that Failed) piše o padcu zidu, ki je bil začetek dobe posnemanja: vzhod je hotel posnemati kulturo, pravni okvir, način življenja zahoda. Z reformami pa je prišlo razočaranje, danes vzhod noče več posnemati multikulturnih, multietničnih zahodnih družb. Kako vidite približevanje vzhodnih članic po vstopu v EU?

Pri Krastevu je treba upoštevati bolgarsko izkušnjo. A puščam ob strani Bolgarijo. Govorim iz slovenske izkušnje. Članstvo v Evropski uniji je za Slovenijo pomenilo velik izziv in velik motiv. Najbrž je ta imel več razsežnosti, meni se je zdel ključen političen motiv. Sprejem v EU naj bi pomenil priznanje, da je Slovenija v vsakem pogledu država, ki živi po demokratičnih principih, enaka državam z dolgo demokratično tradicijo v zahodni Evropi, na drugi strani železne zavese. Bila naj bi potrditev tega, da je izpolnila ves potreben acqis sveženj. To je bilo na neki način, kot ste rekli, posnemanje zahoda. A širitev z velikim bumom desetih novih članic sočasno in ob hkratnem čakanju na Poljsko je bila napaka. Možne so sicer različne ocene, a sam mislim, da bi bilo prav in stimulativno, da postane članica takrat, ko izpolni pogoje, ki morajo biti in so na začetku tudi bili za vse enaki. Ne pa, da so v čakalnici, ali še veliko slabše, kot zdaj, da so v predčakalnici celo tiste države, ki šele čakajo na datum začetka pogajanj.

Razlik med kandidatkami so se začeli kasneje zavedati ključni igralci na ravni Evropske unije. Odtod teza »najprej poglobitev, potem širitev«. Zgodilo pa se je nekaj problematičnega, kar ima posledice tudi za današnji čas. Ni bilo poglobitve odnosov, prišlo pa je do širitve, in to take, ki je spregledovala, ali so članice »evropeizirale« svoje odnose in izpolnile kriterije. Romunija in Bolgarija sta imeli nedelujočo demokracijo in defektno evropeizacijo, vprašanje je tudi, koliko je izpolnjevala pogoje Hrvaška. Po mojem jih v celoti ni. Prevladali so ekonomski interesi, širitev trga. Zato je prišlo do povratnega udarca – najprej velik optimizem, potem soočenje z realnostjo. Če razumem Macronovo stališče v zvezi z Makedonijo, gre za ponovitev stališča o poglobitvi pred širitvijo, a je to potrebno utemeljiti, argumentirati, povedati, kaj pomeni. Dokler pri ključnih igralcih znotraj EU ne bo volje za resen napor po jasnejši definiciji, kaj ta najbrž najnaprednejša integracija v zgodovini človeštva pomeni, toliko časa bodo ostajale dileme in z njimi prostor za manipulacije, izigravanja, merjenja moči. Konkreten primer sta tudi schengen in Hrvaška. Ko Zagreb pri tem govori o zmagi hrvaške diplomacije, se sprašujem: Zmagi nad kom? Nad čim? Kvečjemu bi to bila zmaga nad sabo, da ji je uspelo izpolniti pogoje. Prikritega zmagoslavja, kdo je koga izigral, je v odnosih v EU preveč, to je vidno na prvi pogled. Kaže se skozi delo evropske komisije, skozi glasovanja v evropskem parlamentu. To je ovira, ki stoji napoti razvoju Evropske unije. Če pogledamo, zakaj je padla Giscardova ustava? Zrušili sta jo Francija in Nizozemska. To pove, da ni volje in prostora za to, da bi se odprla prava razprava o tem, kaj smo kot EU in kaj hočemo. Nerazumljivo mi je, da pospeška tej razpravi ne da niti vse manj vpliven položaj Evrope v svetu. V Bruslju in Strasbourgu bi morala ob tem spoznanju goreti rdeča luč. To je naloga, ki ostaja kot prioriteta, od tega je odvisna evropska prihodnost.

Gledamo sobivanje kapitalizma in t. i. neliberalnih demokracij, nazadovanje evropskega vzhoda. Orbán je nekdanji borec za demokracijo, zdaj se odkrito obrača k ruskemu modelu. Te ljudi ste poznali, se z njimi srečevali, kakšno je vaše mnenje? Je bila »demokratizacija« zanje samo priročno orodje? Kako razložiti preobrazbo?

Orbán je bil kot šef mladinske stranke Fidesza velik podpornik procesa uveljavljanja demokracije na Madžarskem. Ampak predsednik Arpad Göncz je opozarjal na njegovo transformacijo, na stališča, ki se postopoma spreminjajo v nasprotje demokraciji. Bil je odločen nasprotnik politike, ki je kasneje pripeljala do »orbanizacije« Madžarske. Zaradi tega tudi ni želel imeti državnega pogreba in ni želel biti pokopan v aleji madžarskih velikanov.

To je bilo razvidno že v zametkih?

Ja. Proti »orbanizaciji« sicer obstaja tudi civilni protest, ampak za uspeh je potrebno imeti tudi kritično maso. Tako je tudi na Poljskem. A dokler država zagotavlja relativno dobro življenje, skrbi za dober gospodarski razvoj in so beneficije tega porazdeljene, so ljudje sprijaznjeni s svojim položajem. Vseeno se mi zdi nenavadno, kajti Madžarska ima dolgo državotvorno tradicijo, tudi parlamentarne demokracije. Na Madžarskem obstaja tudi močna intelektualna tradicija, recimo György Konrad je velika osebnost v evropskem in svetovnem merilu. Ampak kakor da je to vse utišano. Kje so razlogi za to, si težko razložim, ni pa tudi nobene stimulativne akcije s strani Evropske unije. Samo kritika in izrekanje nezadovoljstva nista dovolj. Ko je Avstrija pred leti dobila vlado s svobodnjaki, je evropska integracija še imela toliko moči, da je imenovala trojko, ki naj bi ocenila razmere in je bila pripravljena izvesti tudi sankcije. Zdaj tega ni več. Znotraj Evropske unije vlada lažna solidarnost, to se je pokazalo tudi pri vprašanju beguncev, kaže se tudi pri odnosu do Hrvaške.

Spet sva pri Evropski ljudski stranki.

Tako je. In tudi Katalonija je tak primer. Tega ne znam poimenovati drugače kot lažna solidarnost – če boš ti pustil mene pri miru, bom jaz pustil tebe pri miru. To je seveda daleč od tistega, kar naj bi bil vrednotni temelj evropske integracije. Mogoče idealiziram, toda moralo bi biti dovolj poguma in moči, da se voditelji usedejo in rečejo: Poslušajte, stvari, ki se dogajajo pri vas, so odklon, poskušajmo se dogovoriti in videti, zakaj in kaj bi bilo mogoče storiti, da bo v skladu s tem, kar je prav. Ne vidim niti pravega mesta za tak pogovor. Vse je neki ritual: voditelji pridejo, dnevni red je vnaprej dogovorjen, vsak ima najbrž nekaj minut, da pove, kaj misli, potem je večerja ali kosilo, nato fototermin in odidejo domov. To je pragmatizem. Evropska integracija pa, če kaj, ne prenese pragmatizma. Zgrajena je na vrednotah in te vrednote postajajo čedalje bolj arhivirana zgodba. To me skrbi.


 

Mnoge vzhodnoevropske članice so bile na začetku vzorne, zdaj si nekatere prizadevajo, da bi spodkopale evropsko povezavo. Opažate v tem procesu točko, ko so se stvari zalomile, šle navzdol?

Ti procesi so postali razvidni in so se še poglobili z zapostavljanjem oziroma nespoštovanjem načela solidarnosti, ki je eno temeljnih načel in povezovalnih vzvodov v večdržavni, večnacionalni skupnosti. Ko solidarnosti med članicami ni več, začnejo prevladovati egoizmi, ki lahko pomenijo najprej tekmovanje vseh proti vsem in v skrajni konsekvenci tudi vojno vseh proti vsem – ni nujno, da je to ravno oborožena borba. Najbolj izrazito se je to pokazalo z grško krizo. Solidarnost je bila izrazito postavljena pod vprašaj. Zakaj so Nemci s finančnim ministrom Schäublejem stvar napenjali do konca? Ali je točna teza, da so bili solidarni z bankami, da so varovali vložke svojih bank, pa najbrž še kakšnih drugih? In zakaj so postavljali tako visoko ceno? Zakaj se je to pokazalo tudi, ko se je reševala bančna luknja v Sloveniji? Na solidarnost se je začelo izrazito pozabljati ob migrantski krizi. Solidarnosti pri reševanju tega vprašanja so najbolj nasprotovale države, ki niso imele nič ali skoraj nič težav z migranti: Balti, Poljaki, Slovaki, Čehi. Madžarska je bila prizadeta, ker je na begunski strateški poti. Ampak namesto dogovora o rešitvah je začela vsaka država problem reševati po svoje. Žrtvovali so schengen, svobodno gibanje ljudi, eno od temeljnih vrednot znotraj Evropske unije. Počasi, neopazno je prišlo do erozije temeljnih vrednot. Ko je to opazno, je dostikrat že prepozno. Vprašanje je, kako ponovno vzpostaviti solidarnost. Je to možno samo s podkupovanjem Turčije, ko postane Evropa žrtev izsiljevanja Erdogana, ki grozi, da bo sprostil milijone beguncev in nam jih poslal v naročje?

Vse to je povezano s prepoznavanjem Evrope o svoji vlogi in njeni realni teži v svetu. Če pogledam, kje se je pravzaprav začel ta prelom, bi rekel, da z izgubo občutka za solidarnost kot enega veznih tkiv Evrope. Vezno tkivo je tudi trg. Ampak že na primeru Jugoslavije se je pokazalo, da ob vseh drugih vezeh, ki so izginile, od vojske, partije, ideologije, na koncu tudi trg ni bil sposoben ohranjati skupnosti. Pa če odmislim trgovinske vojne predsednika Trumpa, ki brezobzirno uveljavlja neoliberalno ideologijo o vsemogočnosti kapitala. Vendar to ne vzdrži na dolgi rok. V Evropi gotovo ne bo zdržalo, v konfrontaciji s Kitajsko in Rusijo tudi ne.

Slovensko-madžarski odnosi so bili med sosedskimi dolgo najmanj problematični. Ko se je spremenila Orbánova Madžarska, se je spremenila tudi politika do Slovenije. Kako ocenjujete odnose?

Pravzaprav je prišlo do večjega zanimanja za Slovenijo kot prej. Eno so ekonomski interesi, kamor ne sodita samo drugi tir in pristanišče, so tudi bančne, finančne, naložbene ambicije. Navsezadnje Madžarska gospodarsko dobro stoji, zato je razumljiva njena ambicija po gospodarskem izstopanju prek svojih meja. To je legitimno in je potrebno razumeti. Drugo, kar je treba razumeti, je nekakšna nacionalna bolečina, povezana s podpisom trianonskega sporazuma po prvi svetovni vojni, s katerim je izgubila velik del svojega avtentično madžarskega ozemlja. Velik del Madžarov je pristal kot manjšina v drugih državah, ki zelo različno rešujejo manjšinsko vprašanje in tudi različno razumejo vlogo manjšin za demokratično zgradbo držav. Mislim, da je Slovenija manjšinsko vprašanje dobro reševala.

V Budimpešti je očitno prišlo do spoznanja, da je potrebno okrepiti ekonomsko bazo manjšine, če naj ohrani svojo avtentičnost in prisotnost v državi, kjer živi. Zato prihaja do investicij v Prekmurju, pri čemer je treba priznati, da Orbánova vlada daje ekonomsko injekcijo tudi porabskim Slovencem, in to večjo kot prejšnje madžarske vlade. Obstajajo različni pogledi na to. Pri pripravi obeleževanja stote obletnice priključitve Prekmurja je bilo slišati različne teorije, da je Orbánova politika do manjšine poskus obnovitve Trianona, celo z ozemeljskimi ambiciji. Ne mislim, da gre za to, ampak za krepitev ekonomske moči madžarske manjšine. Madžarska politika želi povedati: tu živijo Madžari in tu bodo ostali. Ne glede na državne meje obstaja skupen madžarski kulturni, nacionalni prostor. Vem, da je primerjava delikatna, ampak tudi mi uveljavljamo tezo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru in na podlagi tega upravičujemo svoje povezave z manjšinami v Italiji in Avstriji, deloma tudi na Madžarskem, čeprav so bili Porabci glede tega zmeraj zapostavljeni. Skratka, gre za rešitev, kako znotraj evropskih danosti ohranjati prostor madžarske entitete, kulture, zgodovine, zato da se ta madžarski prostor in živelj ne bi izgubljala. Ali to lahko preraste v kaj drugega, je odvisno tudi od tega, kako se na to odzivajo države, v katerih manjšine živijo, in koliko znajo v dobrih odnosih z Budimpešto razstrupiti nacionalistični strup, ki ga je v teh občutljivih odnosih možno najti.

Padec zidu je za Slovenijo pomenil možnost osamosvojitve, vemo, države nastajajo ob velikih spremembah mednarodnega reda. Kje je ta država trideset let potem? Slišati je pesimistične ocene, denimo, da je slovenska politika vzpostavila prepričanje, da je premajhna za državo.

Dr. Repe je pred časom objavil razmišljanje o tem, ali smo si državo zaslužili, dr. Rupel je razmišljal podobno, čeprav z drugih izhodišč. Zelo bogokletno je reči, da je razlog za odnos, kakršnega imamo Slovenci do svoje države, v tem, da smo prelahko prišli do nje. Pokojni dr. Bučar je večkrat tudi javno rekel, da smo do države prišli z nekaj pameti in zelo veliko sreče. Bil je zgodovinski trenutek, ki je to omogočil, in če primerjamo s Katalonijo, zdaj tega ni. Pričakovanja ljudi, povezana z rojstvom države in kakšna bo, so bila različna in tudi različno uresničena oziroma neuresničena.

Vprašanje poistovetenja ljudi z državo je problem. To se poskuša reševati z domoljubjem, a Slovenci nimamo niti približno enakega odgovora, kaj naj bi domoljubje bilo. Eni pravijo, da je to (ne)izobešanje zastav ob praznikih, drugi ga vidijo v reinterpretaciji zgodovine in zamolčevanju celih poglavij. Ključno pa je, da po soglasjih, ki nam jih je uspelo doseči o svoji državi, njeni ustavi in vstopu v EU in zahodne integracije, ki morebiti tudi niso bila tako velika, kot se nam zdi zdaj, nismo zmogli dovolj moči za soglasje o tem, kako krepiti državo in državnost in kako državo umeščati v evropski in svetovni prostor. Glede tega ne vidim nobenega napora in nobene strategije, ki bi to omogočila. Recimo vprašanje, ki ste ga nedavno tudi vi postavili: Zakaj smo v Evropski uniji? Kakšne so naše zunanjepolitične ali mednarodne ambicije? Se suveren narod lahko zadovolji z odgovorom, da smo kot članica Evropske unije vezani zgolj na njeno zunanjo politiko? To bi lahko do neke mere držalo, če bi zelo intenzivno poskušali sooblikovati evropsko zunanjo politiko, a tega napora ne vidim. Kaj šele, da bi vztrajali pri svojih nacionalnih interesih in z dovolj argumenti povedali, kaj je za nas pomembno, zakaj in kako bomo to reševali.

Druga pomembna stvar pa je načelnost, ki je najpomembnejša karta, s katero lahko igra mala država v mednarodnih odnosih.
Če si načelen, te pogosto nimajo radi, a te spoštujejo. Če trguješ, vedo, da si kupljiv, te ne spoštujejo in te tudi nimajo radi. Pri trgovini z načeli ni ljubezni, obenem pa spodbuja arbitrarnost. In to se nam dogaja. Navsezadnje, kje pa imamo zaveznike? Jih sploh iščemo? Morali bi jih iskati, na primer s svojimi pogledi na to, kaj naj bi Evropska unija bila, zato da bi lahko polnokrvno rekli, da je to tudi naša skupnost. Ko pa se politika spremeni v lobiranje, se vse zoži zgolj na zavezništva na nenačelnih vprašanjih.