Pogovarjali smo se s Stanetom Rožmanom, dolgoletnim direktorjem Nuklearne elektrarne Krško.

Bliža se referendum o Jeku 2. Nam lahko poveste, zakaj Slovenija potrebuje Jek 2?

Treba je izhajati iz tega, da Slovenija nesporno potrebuje vedno več električne energije. Potrebuje jo danes, v prihodnosti je bo potrebovala še veliko več. Vsaj take so projekcije, da se bo poraba električne energije nekje do leta 2050 podvojila. Električna energija je dobrina, od katere je odvisen družbeni razvoj in s tem splošna blaginja, električna energija poganja življenje.

Pred nami je energetski prehod v brezogljičnost, pred nami so velike spremembe v strukturi energijske porabe. Prihaja elektrifikacija prometa, kar je izjemno zahtevna naloga, podatkovni centri, ki so prav tako izjemni porabniki električne energije. Prihaja sicer digitalizacija, ki bo omogočila preobrazbo delovnih procesov in racionalizacijo elektroenergetskega sistema, vendar se vse večji porabi električne energije ne bomo izognili kljub naporom o racionalni rabi, kljub naporom o varčevanju, če hočete, naporom za spremembo načina življenja. Dejstvo je, da smo danes s temi zmogljivostmi, ki jih Slovenija ima, uvozni odvisniki na ravni 30 odstotkov, kar ni malo. Pred vrati je še predčasno zapiranje Teša 6, kar poslabšuje našo situacijo in povečuje negotovost, Slovenija bo dodatno odvisna od uvoza.

Vse to so razlogi, zakaj Slovenija potrebuje Jek 2. Ne bom rekel, da je to edini scenarij, ki je možen, vendar ko govorimo o tem, se moramo seveda vprašati, koliko nas bo kateri scenarij stal in ali je izvedljiv. Torej so tu seveda dileme in tu so možne razprave.

V Evropi se elektromobilnost malenkost upočasnjuje. Ali to spremeni potrebe po tem, da mi potrebujemo ogromno elektrike?

Dejstvo je, da se je trend ambiciozne elektrifikacije prometa, predvsem osebnega prometa, nekoliko umiril in je nastopila nova realnost. Avtomobilska industrija prepoznava, da se je trend prodaje ustavil. Prepoznava tudi, da električni avto ni tako zanesljiva opcija in da svetovna konkurenca dela s polno paro, zato proizvodnja električnih avtomobilov v Evropi ni več konkurenčna. Kitajska proizvodnja Evropo prehiteva po levi in desni. To so nekateri razlogi za upočasnitev prodaje električnih avtomobilov, vendar to ne pomeni, da se bo trend porabe električne energije bistveno spremenil. Vsesplošni promet se bo po moji oceni elektrificiral naprej.

Glavni izzivi ostajajo na področju razogljičenja industrijskih procesov, tovornega prometa, pomorskega in letalskega prometa. Glavni izziv Evrope je ob tem širša industrijska konkurenčnost, ki trpi predvsem zaradi dragih energentov, drage električne energije, in to je tudi eno ključnih sporočil poročila Maria Draghija, ki ga je nedavno naslovil na evropsko komisijo. Pomemben je temeljit razmislek o tem, zakaj je evropsko gospodarstvo nekonkurenčno; seveda enako velja tudi za slovensko. Ob izbiri elektroenergetskega koncepta Slovenije moramo razmišljati o tem, da bomo z zanesljivo oskrbo z električno energijo in vzdržnimi cenami ohranili konkurenčno gospodarstvo in dostopnost električne energije za vse. To je bistveno.

Tam nekje v pasu od 40 do 50 evrov za megavatno uro?

Seveda.

Novembra bo po napovedih referendum o Jeku 2. Kje smo postopkovno pri realizaciji tega projekta?

Torej, trenutno je glavni fokus izvedba referenduma, to bo prelomno dejanje, kar zadeva dinamiko del pri projektu. To bo sporočilo vsem institucijam, vsem, ki se s projektom Jek 2 profesionalno ukvarjajo in nosijo del odgovornosti. To bo jasno sporočilo, da gre zares, če bo seveda na referendumu pridobljena podpora. Razumljivo je, da so trenutno vse aktivnosti usmerjene v izpeljavo referenduma, investitor Gen energija se pretežno ukvarja s pripravo potrebnih študij, ki bi karseda podrobno osvetlile ključna vprašanja projekta Jek 2. Investitor se je zavezal, da bo te študije pravočasno dal na voljo javnosti.

Vzporedno se seveda ukvarja s postopkom umeščanja Jeka 2 v prostor, pobuda se usklajuje, kolikor je meni znano, med ministrstvi in investitorjem in je tik pred uskladitvijo. Menim, da dejanski postopek umeščanja ne bo stekel pred referendumom. MOPE [ministrstvo za okolje, podnebje in energijo], ki je nosilec projekta, bo počakal izid referenduma in bo potem postopal sorazmerno izidu, upam. Tretja vzporednica je stalna komunikacija s potencialnimi dobavitelji tehnologije, z naročilom in s pripravo bolj specifičnih rešitev, glede na vhodne podatke oziroma specifiko lokacije. No, seveda so pomembna aktivnost tudi odnosi z javnostjo in lokalno skupnostjo.

V tej fazi bi bilo koristno z vsemi potencialnimi partnerji skleniti sporazume o izmenjavi in sodelovanju na državni ravni. FOTO: Leon Vidic

Če bodo državljani na referendumu dali soglasje za ta projekt; koliko časa potrebujemo, da tak objekt zgradimo?

To je zelo odvisno od čvrste odločitve Slovenije, da hoče projekt uresničiti. Napor investitorja ni dovolj, potrebni sta skupna zaveza in zavzetost države, vseh državnih inštitucij, da bodo dale svoj maksimum. Če bo prevladalo sodelovanje, bomo projekt uresničili dokaj hitro in učinkovito. Gradnja bi morala potekati ob ustrezni organiziranosti, s skrbno izbrano ekipo, transparentno in po najvišjih merilih. Ne bi smela trajati več kot šest let, to bi moral biti razpisni pogoj.

Res je, da se danes gospodarske družbe soočajo s kalvarijo umeščanja v prostor, to praviloma traja predolgo. Razumem, da so postopki kompleksni, toda izkušnje Neka kažejo, da jih je možno izpeljati v razumnem času. Ključno je, da se vzpostavi ustrezno vodenje, timska zavzetost investitorja in upravnih organov, ki podpirajo določene postopke. Če obstajata harmonija in delovno vzdušje, je postopke možno izpeljati v načrtovanih rokih.

Vstop v EU je bil skupni cilj, cela država je delala zanj. Bi lahko bil Jek 2 tak cilj, okrog katerega bi se strnili?

Rekel bi, da si moramo zastaviti takšno ambicijo. Če imamo visoke cilje, če verjamemo, da so ključni za našo prihodnost in prihodnost celotne družbe, potem znamo stopiti skupaj in tako tudi funkcioniramo. Po ambicioznih, vendar realnih ocenah, primerljivih z določenimi realizacijami v svetu, je projekt Jek 2 lahko on line leta 2037. A to se da narediti tudi prej, odvisno od ambicije in pristopa.

Realno je, da si za tak kompleksen projekt poiščemo partnerja, bodisi partnersko državo, bodisi organizacijo, bodisi kaj tretjega. Kakšna je vaša vizija glede tega? Ali delamo sami ali moramo iskati partnerstva?

Kot mlada demokratična družba smo izjemno občutljivi na postopke in seveda nismo navajeni, da bi se vnaprej odločali za partnerske sheme brez zveličavnih javnih razpisov, še posebej ne zaradi slabih izkušenj iz preteklosti. Čeprav so ti pristopi zelo prisotni v evropski praksi, da se države vnaprej odločajo za partnerske odnose, za izpeljavo strateških projektov. Pomembno je, kako deklariraš projekt, denimo kot strateški projekt države ali kot komercialni projekt nekega podjetja, ki ga daš na javni razpis. Izbereš tistega, ki je cenejši.

Jek 2 seveda ni navaden komercialni projekt. V tej fazi bi bilo koristno z vsemi potencialnimi partnerji skleniti sporazume o izmenjavi in sodelovanju na državni ravni. To se tudi dogaja. Nedavno je bilo podpisanih več sporazumov s Francijo, ki bodo omogočili bolj podrobno in lažjo komunikacijo ter boljše sodelovanje. Nekaj podobnega se pripravlja z ZDA in morebiti z Južno Korejo.

Če se v jeseni odločimo, da bomo gradili, bomo Jek 2 na omrežje priklopili leta 2039. Lahko prej, lahko pa tudi pozneje, ampak mi moramo ta čas elektriko nekje pridobiti. Imamo seveda obstoječi Nek. Koliko lahko podaljšamo delovanje te elektrarne?

Življenjska doba Neka – tehnološko opremo je dobavil Westinghouse – je bila po izteku štiridesetih let obratovanja podaljšana za dvajset let, do leta 2043. Vsakih deset let Nek izvede periodični varnostni pregled glede na zahteve Uprave RS za jedrsko varnost, na osnovi katerega se uskladi akcijski načrt, ki je potreben za nadaljnje obratovanje. Seveda se danes razmišlja o dodatnem podaljšanju obratovalne dobe za nadaljnjih dvajset let, kar je seveda skladno s svetovno prakso. Tako imamo v ZDA danes vsaj šest do osem jedrskih elektrarn, ki že imajo obratovalna dovoljenja za 80 let. Gre seveda za zelo atraktivno ekonomsko računico, standardi postopka so v ZDA zelo natančno določeni in jasni. Verjamem, da se bodo tudi v Neku ob podpori obeh lastnikov odločili za takšno pot.

V Sloveniji gre pogosto kaj narobe, tudi v energetiki, v Šoštanju imamo žalostno zgodbo. Zdi se, da je zapiranje dražje kot gradnja. Lahko javnosti poveste, zakaj bi bilo pri Jeku 2 drugače?

Predčasno zapiranje Teša 6 je zelo aktualno vprašanje, ob tem se seveda pogreva vsa zgodovina od samega začetka. Pozivajo se vsi »krivci«, ki so prispevali k temu, da se je Teš 6 sploh zgodil, promovirajo se tisti, ki so bili proti. Podajajo se pavšalne ocene, koliko bo stalo zapiranje. Veliko in preveč je neargumentirane polemike, težko se je otresti vtisa, da je bila ta razprava sprožena namerno v predreferendumskem času o Jeku 2. Veliko prej bi se morali začeti pogovarjati o pametnih rešitvah in odločitvah za Teš 6, ne pa zdaj, v času pred referendumom.

Danes imamo preliminarne ocene, koliko bi nas stala elektrarna velikosti 1000 MW, to je 9,5 milijarde evrov. FOTO: Leon Vidic

Velik nesmisel je vleči vzporednice med projektoma Teš 6 in Jek 2. Prvi je nastajal v povsem drugačnih okoliščinah in na drugačnih izhodiščih, kot danes nastaja Jek 2. Odveč je strah, da bi se ponovil scenarij neustreznega vodenja Teša 6, saj so lekcije iz tega projekta še kako dobro znane in analizirane in bodo z vso resnostjo vzete v obzir. Jek 2 bo izjemno izpostavljen strateški projekt, ki bo voden pregledno po najvišjih standardih in ob vzpostavljenem institucionalnem in tudi civilnem nadzoru.

Sicer pa, če pogledamo objektivno, je Teš 6 svoje pozitivno poslanstvo kljub vsemu izpolnil. Bil je domač vir energije, zagotovil je določeno stabilnost in avtonomnost oskrbe po sprejemljivih cenah. Teš 6 je v desetih letih proizvedel vsaj štirikrat več električne energije, kot so je proizvedli vsi obnovljivi viri v enakem obdobju. Za obnovljive vire smo samo s subvencijami z naših računov za električno energijo odšteli dve milijardi evrov, v Teš 6 smo investirali 1,6 milijarde evrov. Vsakdo si lahko izračuna, po kakšni ceni smo proizvajali katero energijo. Teš 6 je potopila napačno ocenjena in ekstremno visoka cena emisijskih kuponov. Pravila na tem področju je diktirala evropska zakonodaja.

V javnost je prišla pobuda gospodarstva, da se odločimo za finski model, predstavila sta ga Jure Knez in Igor Akrapovič. Podjetniki so pripravljeni v določeni meri vložiti svoj kapital. Kako vi z vsemi izkušnjami, ki jih imate, ocenjujete to idejo oziroma pobudo ali kakorkoli temu rečemo?

Vložek gospodarstva je lahko pomemben del finančne konstrukcije, pomemben pa je tudi za transparentnost, korektnost in učinkovitost projekta, saj so vlagatelji še kako zainteresirani za usodo svojih sredstev in ustrezen nadzor porabe. Moramo se tudi vprašati, zakaj naši najuspešnejši podjetniki, kot so gospod Akrapovič in gospod Knez in še kdo, želijo sodelovati pri projektu. Iz ljubezni do jedrske energije? Verjetno ne. Za svoja podjetja želijo predvidljivo okolje, stabilen, dolgoročen in zanesljiv vir električne energije.

Iniciativa je na mizi, država mora reagirati na to pobudo. Verjamem, da se bo pozitivno odzvala, ko se bo odločalo o financiranju projekta. Finski model predvideva, da zasebna podjetja, predvsem papirna industrija in ostala industrija, postanejo sovlagatelji v jedrske elektrarne in imajo tako zagotovljeno električno energijo po znanih cenah na dolgi rok.

Je pa še vrsta drugih modelov financiranja, ki so možni in bodo na mizi. V primeru nadaljnjih korakov pri projektu Jek 2 bo financiranje postalo izjemno pomembna tema, saj bo od ustreznih virov in pogojev odvisna cena električne energije. Pomemben bo delež lastnih sredstev, pri dolžniškem kapitalu pa bodo odločilne obrestne mere finančnih institucij. Možen je tudi razpis obveznic za državljane, Jek 2 tako lahko resnično postane skupnostna elektrarna. Veseli nedavna pobuda štirinajstih največjih finančnih institucij, da so pripravljene dolgoročno financirati jedrske projekte pod enakimi pogoji kot projekte obnovljivih virov in tako pospešiti razogljičenje.

Razumemo, da ni možno – glede na vse negotovosti – takega projekta oceniti na cent natančno. Lahko pa na grobo ocenimo, o kakšni investiciji govorimo ...

Danes imamo preliminarne ocene, koliko bi nas stala elektrarna velikosti 1000 MW, to je 9,5 milijarde evrov. To je optimalna enota za naše potrebe, naš elektroenergetski sistem in naše okolje. Za takšno elektrarno obstaja tudi konkurenca med ponudniki tehnologije. Poudarili ste slovenski energetski sistem, Nek zaradi zgodovinskih razlogov skrbi za stabilnost še hrvaškega elektroenergetskega sistema. Odnos s Hrvaško je na Neku natančno definiran z meddržavno pogodbo. Kaj zadošča, kaj ne zadošča za naše potrebe, ko govorimo o Jeku 2, je seveda stvar natančne simulacije. Če bi začeli resno razmišljati o mednarodnih sovlaganjih, bi to pomenilo, da določeni deleži proizvodnje pripadajo tujim investitorjem. Po moji oceni to ne more biti motiv, da bi Slovenija gradila večjo enoto ali celo več enot. Biti gostitelj jedrskega objekta je kompleksno vprašanje, povezano tudi s tveganji. Naš primarni cilj bi moral biti razumna avtonomnost oskrbe Slovenije in šele nato razmislek o morebitnem sovlaganju iz tujine.

Scenarij brez Jeka 2, kot primarni scenarij Nacionalnega energetskega in podnebnega koncepta (NEPN), želene avtonomnosti žal ne zagotavlja. Ne ponuja najnižje cene za porabnike in ne ponuja razogljičenja. Moramo torej razumeti, da z odločanjem o Jeku 2 definiramo elektroenergetski koncept Slovenije za naslednjih 60 do 80 let. Koncept, ki predvideva previsok delež obnovljivih virov energije (OVE), ni racionalen tako z vidika potrebnih investicij kot tudi ne z vidika dolgoročne cene električne energije in učinkov energetskega prehoda. Potrebne so velike investicije v omrežje zaradi integracije OVE, investicije v podporne zmogljivosti zaradi nestanovitnosti OVE, potrebni so hranilniki ... Jek 2 je torej treba gledati skozi prizmo optimalnosti sistema. Težko se je znebiti vtisa, da naš NEPN ni koncipiran glede na naše potrebe, temveč po nerealnih pričakovanjih evropske komisije.

Imamo novo evropsko komisijo. Ali vidite kakšno možnost, da bi se tu kaj spremenilo?

Vidni so premiki v stališčih evropske komisije. Tudi predsednica komisije Ursula von der Leyen je bila jasna, da so potrebne korekcije v okoljski politiki, da je treba dati prostor vsem nizkoogljičnim virom, ne samo obnovljivim, torej vključno z jedrsko energijo. Na ravni nacionalnih energetskih politik se prav tako dogajajo bistvene spremembe, in to v najbolj razvitih državah, od Nizozemske, Švedske, Anglije do Finske, tudi Norveška resno razmišlja o vstopu v jedrski program, kljub izjemnemu hidropotencialu, ki ga ima. Torej, premiki se dogajajo v korist jedrske energije in verjamem, da bo prišlo do realizacije projektov.

Predvsem se moramo v Evropi in tudi Sloveniji zavedati nekonkurenčnosti gospodarstva, ki je v veliki meri posledica predrage energije. Evropa se bo morala odločiti, tako kot je zapisal Mario Draghi v svojem poročilu, ali bo ustvarjala konkurenčne pogoje gospodarjenja in bo enakovredna svetovnim velesilam in se razvijala ali pa bo postala ostarela dama s svojo zgodovino in lepotami.

Tehnologijo za obstoječi Nek je dobavil Westinghouse. Kakšne izkušnje ste kot dolgoletni direktor Neka imeli z njim?

Dobre. Westinghouse je dobavil tehnologijo, ki je, predvsem z vidika varnosti, več kot ustrezna. Vendar ne gre samo za Westinghouse, ki je Neku v štirih desetletjih uspešnega obratovanja zagotavljal ustrezne storitve, kot so dobava opreme, servisi, izdelava jedrskega goriva pod razumnimi komercialnimi pogoji. Gre za veliko širšo navezavo na državo dobaviteljico tehnologije. Eno je področje sodelovanja upravnih organov, kjer ima ameriška NRC zelo razdelan regulatorni okvir in kjer so razviti standardi za vsako področje. Drugo je razvita industrija oziroma dobavna veriga, ki zagotavlja podporo tako približno stotim obratujočim jedrskim elektrarnam v ZDA kot tudi tistim, ki so bile zgrajene izven ZDA, torej tudi Neku.

Poleg tega se je treba zavedati, da se je Slovenija z državo dobaviteljico jedrske tehnologije hote ali nehote dolgoročno povezala in da gre za strateško pomembno razmerje, kjer se pričakujejo in zahtevajo dolgoročno stabilni odnosi tudi v času morebitnih mednarodnih kriznih situacij. Treba se je zavedati dejstva, da je vse, kar v Sloveniji danes znamo in premoremo v jedrski energiji, praktično ameriškega izvora.

Trošili bi veliko, imeli bi čist zrak, vetrnic ali nuklearke pa nikakor ne

Kako poteka sodelovanje z dobaviteljem opreme v celotni življenjski dobi elektrarne?

Investitor oziroma elektrarna je in mora biti povezana z dobaviteljem tehnologije od faze priprav na umeščanje v prostor, priprave projektne dokumentacije, pridobivanja gradbenega dovoljenja do gradnje in obratovanja. Poleg podpore Westinghousa pri izvedbi različnih posodobitev in izvedbi servisov opreme in jedrskega goriva, ki se izvajajo ob remontih in ustavitvah, velja posebej poudariti dolgoročno pogodbo, ki jo ima Nek z Westinghousom za izdelavo in dobavo jedrskega goriva. Ob vsaki načrtovani ustavitvi po osemnajstih mesecih obratovanja mora Nek v jedrsko sredico reaktorja vložiti med 53 in 56 svežih gorivnih elementov (od 121 vseh v reaktorju). Podpora Westinghousa je bila vedno na voljo, ko je šlo za zahtevnejša vprašanja.

Kako so potekale tehnološke izboljšave? Je dal pobudo dobavitelj?

Za posamezne posodobitve je seveda dal pobudo originalni dobavitelj in projektant opreme, zlasti tiste, povezane z reaktorjem in primarnim hladilnim krogom ter izboljšavami na jedrskem gorivu. Pri varnostnih in drugih posodobitvah ima iniciativo Nek na osnovi obratovalnih izkušenj doma in v svetu. Program nadgradnje varnosti, ki ga je Nek izvajal med letoma 2013 in 2021 s ciljem zagotoviti višjo raven jedrske varnosti za podaljšanje življenjske dobe, so podprli različni tuji dobavitelji, tudi Westinghouse.

Ali je Westinghouse ponudil izobraževanje za kader?

Seveda, zlasti v začetnih letih med gradnjo Neka in po njej, vse tja do leta 2000, je velik del praktičnega usposabljanja operativnega osebja izvedel Westinghouse. Po pridobitvi popolnega simulatorja v Neku, ki v celoti replicira glavno komandno sobo in vse pomožne lokacije upravljanja elektrarne, to šolanje izvaja Nek sam. Westinghouse pa še vedno zagotavlja razna usposabljanja za vzdrževanje specifične opreme ali usposabljanja na specifičnih področjih, povezanih z jedrskim gorivom in varnostnimi analizami.

Nove države želijo vstopiti v jedrski klub civilne uporabe. Naročila dežujejo. Ali je smiselno naročiti opremo čim hitreje, da se ne bodo v proizvodnji dogajali nepotrebni zamiki?

Čim hitrejša so naročila, toliko manjša so tveganja za morebitne zamude projekta. Vseeno mislim, da se čakalne vrste in ozka grla kljub jedrski renesansi ne bodo zgodili, kar nekateri skušajo tolmačiti. Renesansa se ne zgodi z danes na jutri, kljub vsemu gre za dolgotrajen proces, ki omogoča prilagajanje. Prilagajanje na povečano dinamiko konkretnih projektov potrebuje industrija kot tudi druge institucije. Industrijske zmogljivosti bodo rasle glede na rast naročil, izobraževalne ustanove bodo izobraževale kadre glede na stvarne potrebe. Prilagajanje zmogljivosti se ne dogaja na zalogo.

Jek 2 bi bil z zasebnim kapitalom cenejši. Zelo me zanima, kdo bi to zavrnil

Kaj si slovenska industrija lahko obeta od tega projekta? Poleg zagotovitve poceni elektrike tudi predvsem konkretne posle?

Industrija in širši storitveni sektor si lahko veliko obetata od projekta Jek 2 in projektov v evropskem prostoru. Že danes se vzpostavljajo dobavne verige, v katerih bodo sodelovala domača podjetja. Skuša se motivirati čim več podjetij, da vstopijo v kvalifikacijski proces. Računamo, da bo interes porastel, ko bo prišlo do konkretnih odločitev o naložbah. Za vključevanje domače industrije so motivirani tudi trije glavni dobavitelji tehnologije. Slovenija ima to prednost, da že ima kvalitetno industrijsko podporo, ki je prisotna na mednarodni sceni.

Kakšno je vaše mnenje o malih modularnih reaktorjih? Nekaj jih je denimo že postavil Westinghouse ...

Moramo se zavedati, da so mali modularni reaktorji (SMR) še vedno jedrske elektrarne z vsemi specifičnimi lastnostmi in izzivi, ki so značilni tudi za velike komercialne jedrske elektrarne, ki se danes gradijo. Potrebni so specifično znanje, nadzor nad fisijskim materialom, strogi upravni postopki in nadzor, skrb za radioaktivne odpadke, visoko zahtevni standardi … SMR veliko obetajo, vendar bodo dosegli svoj smisel, ko bodo sposobni zagotavljati tudi kaj več kot samo proizvodnjo električne energije, npr. pregreto paro z visoko temperaturo, ki jo potrebujejo zlasti kemična in druge procesne industrije. Danes so taki SMR šele v razvojni fazi in so še daleč od stopnje, ko bi bila možna serijska komercialna gradnja. Poleg tega je pridobivanje upravnih dovoljenj za SMR še precej oddaljeno, ker zanje nuklearna regulativa še ni razvita in odobrena. Prav množična gradnja naj bi bila osnova za njihovo konkurenčnost.

Je pa jasno, da če potrebujemo jedrsko elektrarno za proizvodnjo električne energije, SMR še nekaj časa ne bodo prava alternativa sedanji generaciji reaktorjem GEN III+, ki se danes gradijo po svetu in v EU (Velika Britanija, Francija, Češka, Poljska, Finska, Turčija, Kitajska ...). Kar zadeva Westinghouse, je res, da razvija dva tipa SMR in en tip mikroreaktorja, ni pa postavil še nobenega za civilno uporabo. V svetu je danes v razvoju okoli sto različnih tipov SMR, a obratujejo zgolj trije: eden v Rusiji, drugi na Kitajskem in tretji na Japonskem.