Sem bionični človek, a ne tudi kiborg

V nadaljevanju preberite:

Inženir in biofizik Hugh Herr je pionir na področju mehatronike in bioničnih udov. Kot deček je v rojstnem Lancastru v Pensilvaniji sanjaril o tem, da bi letel – a ne z letalom, temveč s svojimi pravimi krili. Kot gorski plezalec se dotika neba vse od otroštva in je v najstniških letih veljal za enega najboljših gorskih plezalcev v ZDA. V začetku junija je v Ljubljani sodeloval na letnem srečanju Evropske mreže muzejev in centrov znanosti – Ecsite 2024, ki ga je organiziral Zavod Kersnikova skupaj z agencijo INK conferences.

Pozimi 1982 ga je na gori Mount Washington pri sedemnajstih letih skupaj s tri leta starejšim plezalskim kolegom zajelo snežno neurje, v katerem sta zatavala, se izgubila in štiri dni sprva čakala na rešitev in nato iz ure v uro na smrt. Po spletu nenavadnih okoliščin ju je četrti dan reševalcem uspelo rešiti, ta izkušnja pa je temeljito predrugačila in preusmerila njuni življenji. Zaradi ozeblin so obema amputirali okončine, vendar noben od njiju ni obupal in zapadel v malodušje. Hugh Herr se je kmalu po nesreči zakopal v oblikovanje in izdelovanje preproste protetike in se z njo opremljen že po nekaj mesecih vrnil v plezalne stene, hkrati pa se je odločil slediti želji po znanju, študiju in raziskovanju. Kot bionika ga navdušuje kot možnost za drastično zmanjšanje človeškega trpljenja in doseganje normalne fiziološke sposobnosti ljudi, obenem pa kot preseganje človeških fizioloških zmožnosti in razširitev onstran tega, kar je ustvarila narava.