V nadaljevanju preberite:

Je profesor vizualne kulture Bližnjega vzhoda in severne Afrike na univerzi Birminghan City. V raziskovalnem delu se posveča digitalnim medijem, biopolitiki in človekovim pravicam ter si prizadeva za spodbujanje kulturnih praks, dekolonizacijo sistemov znanja in možnosti izobraževanja za invalidne otroke v Libanonu, Jordaniji in na okupiranih palestinskih ozemljih. Je tudi sodelavec Airspace Tribunal – razsodišča za zračni prostor, ki si prizadeva za zaščito ljudi pred nevarnostmi, ki z naraščajočo militarizacijo zračnega in vesoljskega prostora pretijo z neba.

V pogovoru je izpostavil, da je Bližnji vzhod pogosto poligon za testiranje evropskih, ameriških, kitajskih, turških, izraelskih in ruskih zračnih tehnologij, vendar tamkajšnje prebivalstvo nima pravnih sredstev, s katerimi bi dokazovalo kratenje človekovih pravic. Zato vodi razpravo o tem, kako artikulirati človekove pravice in zakonodajo.

Poudarja, da je računalniška tehnologija, ki poganja drone, krhka. Imamo izjemno močno tehnologijo, za katero v celoti ne prevzemamo odgovornosti. Kaj pa, če bi šlo nekaj zelo narobe, da bi, na primer, ta tehnologija postala čuteča?

Eno od vprašanj, ki si jih zastavlja, pa je tudi: bi umetna inteligenca lahko proizvedla romana Finnegans Wake (Finneganovo bdenje) ali Ulikses?