V članku preberite:

V 70. letih 19. stoletja je Heinrich Schliemann v arheoloških izkopavanjih pri Hisarliku v Turčiji, kjer naj bi nekoč stala mikenska Troja, odkril simbole, podobne svastikam. Filolog in orientalist Max Müller je Schliemanna opozoril, da je njihovo označevanje z imenom svastika, prevzetim iz indijske kulture, neustrezno, zato jih je Schliemann odtlej imenoval znaki. A leta 1872 mu je njegov sodelavec in antisemit Emile Bournof v pismu pojasnil, da mora biti svastika razumljena kot arijski simbol, in pri tem poudaril, da jo Judje v celoti zavračajo.

Leta 1889 je poljski knjižničar, antisemit in zagovornik arijske teorije Michael Zmigrodski na pariški svetovni razstavi v Palais des Artes Libéraux postavil razstavo risb okoli tristo objektov iz različnih zgodovinskih obdobij, ki so bili okrašeni z omenjenimi simboli. Njegov namen je bil predstaviti svastiko kot arijsko germanski simbol, ki je bil tedaj že povezan z rasno ideologijo. Prav v tistem obdobju pa je v Parizu bival znameniti finski slikar Akseli Gallen-Kallela, ki, domnevam, si je razstavo ogledal in naslikal triptih Aino. Motiv je prevzel iz finske pesnitve Kalevala, Aino pa naj bi utelešala svetlolaso, modrooko, svetlopolto finsko raso. Gallen-Kallela se je v pismih sprva pritoževal, da je želel upodobiti pravo finsko dekle in da ni najbolj zadovoljen s pariškim ženskim modelom, kar je morda tudi razlog, da je okvire triptiha poslikal z ornamenti svastike in jo s tem vključil v kontekst prave finskosti.