Neomejen dostop | že od 9,99€
Samopreskrba s sadjem je bila lani po začasnih podatkih statističnega urada 16-odstotna, z zelenjavo pa 33-odstotna. Povedano drugače, domača proizvodnja sadja je zaradi slabih vremenskih razmer pokrila le slabo petino domače potrošnje, pridelava zelenjave pa tretjino, ostalo smo uvozili. Kaj bi se zgodilo, če bi zaradi izrednega dogodka zaprli meje in ustavili ali otežili uvoz?
Na takšen scenarij nismo pripravljeni, a bi morali biti, opozarja posebni pooblaščenec predsednice države za gospodarske zadeve Igor Mervič. V uradu predsednice so za dvig prehranske samopreskrbe, ki bi prinesla opazne rezultate v kratkem času, predlagali dva ukrepa: povečanje obsega namakanja in povečanje financiranja za postavitev sodobnih rastlinjakov.
Razlogov je gotovo veliko, a začnimo pri najpomembnejšem. Kmetijstvo ni strateška dejavnost, pa bi moralo biti, ker je temelj vsega zagotovitev potreb prebivalstva po hrani. Geopolitične in podnebne razmere so alarmantne, ampak tega ne zaznamo, ker bomo jutri šli v supermarket in tam kupili hrano. Ta alarm lahko zazna samo nekdo, ki je bolj pronicljiv, ki je bolj državnik kot politik. Predsednica republike si je za osrednjo temo mandata izbrala prehransko suverenost. Novembra lani smo pripravili forum, ki je prvič povezal vse najpomembnejše akterje s področja prehranske suverenosti in trajnostne preobrazbe prehranskih sistemov ter ponudil rešitve. Kar vam bom povedal, ni samo moje razmišljanje, ampak je tudi razmišljanje akademske in podjetniške sfere, torej strokovnjakov, ki so sodelovali na forumu in pripravili predloge. Med temi sta bila izbrana dva, ki lahko bistveno vplivata na prehransko suverenost oziroma samopreskrbo s hrano: dvig državnih podpor za naložbe v visokotehnološke rastlinjake in povečanje obsega namakanja.
V državi znamo analizirati, težje pa oblikujemo predloge, ki se lahko uresničijo in dajo rezultat. Trdim, da v Sloveniji nimamo strategije razvoja kmetijstva. Če jo imamo, pa ne daje rezultatov.
Vedno se ujamemo v isto past. Ko delaš strategijo, moraš imeti tudi akcijski načrt, strategija je premalo. Če jo imamo, kot bi mi oporekali nekateri, v vseh teh letih ni dala rezultata. Celo slabše je. Nočem strašiti, toda geopolitične razmere so zelo nepredvidljive. Ne vem, kdo je pred tremi leti predvidel, da bomo imeli vojno v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Zato ne smemo biti lahkomiselni. Na vse moramo biti pripravljeni. Kaj je lepšega kot biti samopreskrben s hrano?
Res je. Med epidemijo covida-19 sem to doživel na lastni koži, v poslu. Govorimo, kako je Evropska unija vedno solidarna, ko se nekomu nekaj zgodi, a ko imamo vsi krizo, ta solidarnost izpuhti, kar je razumljivo, ker vsak najprej poskrbi zase. Spomnim se, kakšne težave so imele trgovine, v katerih je bilo treba hrano prodajati, zaposleni pa so se lahko v vsakem trenutku okužili, enako kot zaposleni v bolnišnicah. Borili smo se za maske, solidarnost je odpovedala. Ne poskušajmo se ujeti v past solidarnosti, ampak sami najdimo rešitve. Mi, Slovenci, imamo v roki škarje in platno. Ne izgovarjajmo se, da nam nekdo nekaj diktira. Ukrepamo lahko sami in spremenimo politiko. To pomeni, da se bodo nekateri ljudje morali začeti drugače obnašati. In to je vedno stres. Ljudje nočejo sprememb. Takšna je človeška narava.
Razmere so zelo varljive. Uvažamo absolutno preveč hrane. V jesenskem obdobju je v supermarketih še nekaj slovenskega sadja in zelenjave, ampak bližje ko je zima, več bo uvoženega. Ker pozimi nismo sposobni pridelovati sadja in zelenjave. S predlaganimi ukrepi si želim, da bi se to spremenilo.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji