V nadaljevanju preberite:

Leta 1925 je odšel na podiplomski študij v Cambridge, kjer je študiral fiziko, akademsko je bil izjemno uspešen, a v intimi izgubljen in nesrečen, kot da ni imel svoje identitete. Ni imel niti veliko prijateljev, saj je veljal za posebneža, ki je s svojimi vprašanji ves čas motil predavanja. Padel je v globoko depresijo, imel je napade tesnobe. Zanimale so ga ženske, vendar ni našel poti do njih, zdelo se je, da se njegovi možgani ne morejo ustaviti.

Nolan je scenarij za film napisal po biografiji American Prometheus avtorjev Kaija Birtha in Martina J. Sherwina, ki sem jo brala te dni in ki je zajetna ter natančna, saj je nastajala več kot trideset let. Prav v njej je našel najboljše bisere iz Oppenheimerjevega življenja in jih upodobil v filmu. Med drugim tudi zgodbo o tem, da je na Cambridgeu hotel zastrupiti profesorja, ki se mu je zameril, in je v jabolko, ki ga je imel na katedru, vbrizgal strupeno snov. Kot da gre za zgodbo o Sneguljčici. K sreči se je vse dobro končalo, a Oppenheimerjev poskus umora je bil razkrit, zato so ga hoteli nagnati z univerze, vendar mu je pomagal oče s svojimi dobrimi zvezami.

Na povabilo Nielsa Bohra, ki velja za botra kvantne mehanike (igra ga Kenneth Branagh), je odšel študirat v Göttingen. Star je bil dvaindvajset let. Prav Bohr mu razkril skrivnost cepitve uranovega atomskega jedra in silovito energijo, ki se sprošča pri tem procesu. V Nemčiji se je družil z najbolj zanimivimi znanstveniki svojega časa in se dokončno zaljubil v fiziko. So že takrat znanstveniki vedeli, da bo kvantna fizika spremenila svet?

Ko se je vrnil v domovino, je postal profesor na univerzi Berkeley. Študenti so ga oboževali. Najbolj nadarjeni so bili zbrani v Oppenheimerjev krog, vodil jih je na svoj ranč in v svoje elegantno stanovanje, polno Picassovih slik in preprog iz Nove Mehike, s pogledom na most Golden Gate in zaliv San Francisca. Študentom je rad pripravil indonezijsko jed nasi goreng, ki jo je močno začinil s čilijem, ali pa jih je peljal na drage večerje, kar se je revnim študentom, največkrat judovskih korenin, zdelo nepredstavljivo. Nato so se vrnili v Oppenheimerjevo stanovanje in se pozno v noč pogovarjali o fiziki in poslušali klasično glasbo.

Oboževal je hitro vožnjo z avtom in nekoč je povzročil nesrečo, v kateri je bila ranjena njegova sovoznica; Oppenheimerjev oče ji je, da bi jo potolažil, podaril Cézannovo platno. Oppenheimer se je začel v tistem času družiti s komunisti, na dušek je prebral Marxov Kapital v originalu in si takoj naročil še zbrana dela Lenina, a vendar nikoli ni formalno ali intelektualno sprejel komunistične dogme. Družil se je s komunisti, ker so ga zanimali državljanske in delavske pravice in humanizem, ker je želel pomagati borcem v španski državljanski vojni. Prav takrat ga je začela spremljati FBI in zasledovati njeni agenti, njegov dosje je imel kar 8000 strani.