V nadaljevanju preberite:

Konferenco v Glasgowu spremljajo mešani občutki: velika pričakovanja, cinizem, fatalizem, jeza in krhko upanje. Nikoli prej v zgodovini ni znanost pred politike postavila nekaj, o čemer se praktično ni mogoče pogajati in sklepati kompromisov. Kot piše direktor Inštituta za podnebne raziskave v Potsdamu in eden od svetovno pripoznanih znanstvenikov na tem področju Johan Rockström, dvig za 1,5 stopinje Celzija ni politična številka, temveč zadnja meja, ki jo planet in človeštvo še preneseta. Vsako najmanjše nadaljnjo povečanje predstavlja za oba eksistencialno grožnjo.

Dober pokazatelj podnebnega segrevanja so oceani, ki uravnavajo temperaturo na planetu. Njihova povprečna temperatura se je leta 2019 povečala »samo« za 0,075 stopinje Celzija nad tridesetletno povprečje temperature med letoma 1980 in 2010. To se na prvi pogled ne zdi veliko, vendar pomeni enako, kot če bi štiri podobne atomske bombe, kakršne so leta 1945 vrgli na Hirošimo, eksplodirale vsako sekundo vsak dan, ponoči in podnevi, v zadnjih petindvajsetih letih (!).