V nadaljevanju preberite:

»Vsako zgodovinsko obdobje mora zase ponovno ustvariti načrt duhovnosti,« piše Susan Sontag v eseju Estetika tišine. »Ena izmed najbolj učinkovitih metafor za duhovni načrt v moderni dobi je umetnost.«

Kako malokrat pomislimo, da je umetnost prav to, o čemer piše ta danes žal že pozabljena filozofinja, duhovni načrt. Kako malokrat si predstavljamo, da je umetnost duhovnost, da se oplaja z nečim, kar je neskončno intuitivno in neoprijemljivo, in se potem preoblikuje v idejo, podobo, zgodbo, ki postane nekaj materialnega – umetniško delo, nato pa se v očeh, sluhu, umu, zgodbi, ki jih posrka gledalec, poslušalec, bralec, spet spremeni v nekaj duhovnega in skrivnost stvarnega hkrati.

O vsem tem sem premišljevala, ko sem se sprehajala po muzeju Rijks v Amsterdamu in gledala Rembrandtova platna. Trgovca Martena Soolmansa in njegovo ženo Oopjen Coppit v naravni velikosti, velikansko Nočno stražo, njegove portrete, mladega meniha v globoki meditaciji, ki ima obraz njegovega sina Titusa, in njegove avtoportrete … Osvetljeni obrazi, snežno beli ovratniki, čipke in beli biseri okrog ženskih zapestij nosijo svojo svetlobo, ki je tako silna, da se mi je zdelo, da ko ponoči v muzeju ugasnejo luči, Rembrandtova platna še vedno sijejo v temi. Vedno je najsvetlejšo luč naslikal poleg najbolj globoke teme. Ta njegova platna so nastajala v času, ko so noč osvetljevale sveče, ki so metale dolge sence in so drugače osvetljevale obraze, zato se včasih zdi, da so njegovi ljudje kot duhovi, ki so stopili iz teme, iz nekega drugega sveta.

Ko sem gledala njegove portrete, njegove slike v jutranjih urah, ko je bil muzej še na pol prazen, a se je iz daljave vanj že zlival hrup obiskovalcev, sem pomislila na misel pesnika in nadrealista Paula Éluarda: »Obstaja še en svet, vendar se nahaja v tem svetu.« In zdelo se mi je, da sem stopila vanj.