V članku preberite:

»Tistih, ki v neki družbi ustvarjajo histerijo sovraštva, v resnici nikoli ne moreš dovolj užaliti, vsaj jaz jih nikoli ne morem užaliti tako zelo, kot bi si to želel in kot si zaslužijo. Zato so vsi umetniki, ki podirajo družbene tabuje, moje sestre in brati.«

»Po drugi strani sem bil na neki perverzen način vesel, če sem pri taki vrsti ljudi izzval jezo ali užaljenost. Tistih, ki ustvarijo največje žalitve, grozijo in ustrahujejo druge, domovina in zastava – ki pomenita neke vrste skupnost, solidarnost, boj za svobodo – prav nič ne zanimata.«

»Različni ljudje v moji bližini, tudi moja žena, me radi obtožujejo, da je na prvem mestu zame vedno umetnost, na drugem ni nikogar in šele na tretjem je ona. Mislim, da se zelo moti. Ampak potem ji rad rečem, da niti jaz sam sebi nisem niti na prvem niti na drugem mestu.«