V nadaljevanju preberite:

Prvič sem v Aziji, potem ko je usahnila pandemija, in končno znova na Tajvanu, kjer bi morala biti tudi pred štirimi leti ob inavguraciji bivše predsednice Tsai Ing-wen, kar je bilo zaradi virusa odpovedano, slovesnost pa je potekala po epidemiološki scenografiji: maloštevilni povabljenci so imeli na obrazih maske, stoli so bili postavljeni dva metra drug od drugega, proslava pred tajpejsko rezidenco pa je bila omejena na minimalistično simboliko.

Ko sem prejšnjo soboto prispela v Tajpej, me je vrvenje mesta z 2,6 milijona prebivalcev razveselilo tako, kot lahko človeka razveseli samo nekaj, po čemer hrepeni in o čemer pogosto sanja, a se boji, da tega ne bo nikoli več videl. In znova je bil povod za moj prihod inavguracija predsednika. Tokrat Lai Ching-teja, človeka iz iste Demokratske napredne stranke (DPP), ki je v minulih štirih letih opravljal funkcijo podpredsednika. Povabilo ministrstva za zunanje zadeve Republike Kitajske, kot se uradno imenuje Tajvan, sem sprejela z veseljem in zvedavostjo, pa tudi s prizvokom tesnobe, ki se vedno skriva v mojih razmišljanjih o Lepem otoku. Ta moja tesnoba izvira iz mučnega vprašanja, ali bo Ljudska republika Kitajska, ki ima Tajvan zgolj za eno svojih pokrajin, v dogledni prihodnosti poskušala otok z orožjem prisiliti k združitvi.