V nadajevanju preberite:

Ko smo v nedeljo zjutraj po logistični nočni mori s skupino desetih huje ranjenih otrok in mladostnikov ter sedem skrbnikov (pet mater, sestra in oče) pristali na ljubljanskem letališču, se je trinajstletnemu Badru Abu Hajrasu zmešalo od sreče.

Deček, ki je v izraelskem napadu pred slabim letom dni izgubil desno dlan, njegovo telo pa je še vedno polno šrapnelov, se je med reševalnimi vozili z letališkega terminala pognal čez cesto, saj je na parkirišču zagledal kolo. Sedel je nanj in v vznožju Kamniško-Savinjskih Alp – kot da bi vedel, da je prišel v državo najboljših kolesarjev na svetu – naredil nekaj radostnih krogov. Ko mu jih je mama Sana napela, se je le še bolj razigrano smehljal. Po letu dni globokih travm in neznosne bolečine (na debelo podlago) je za bledega dečka, ki je pet dni, ki smo jih preživeli skupaj, ves čas molčal, vendarle sledilo nekaj olajšanja. Kaj nekaj, ogromno!